Powellu naj bi elektronsko pošto ukradli isti ruski hekerji, ki so storili podobno demokratski stranki. Njegovi predstavniki so za ameriške medije potrdili, da gre res za njegovo pošto. Izstopa njegovo dopisovanje s kolegico Condoleezzo Rice, ki ga je nasledila na položaju državne sekretarke v administraciji Georga Busha mlajšega, okrog iraške vojne.
Za vojno proti Iraku sta najbolj navijala Rumsfeld in Cheney, vendar pa, ko se je izkazala za polomijo, sta poskušala krivdo zvaliti na Powellov State Department. Rumsfeldov namestnik Paul Wolfowitz je v intervjuju tako zvalil krivdo na State Department glede dveh najbolj usodnih neumnih odločitev. To je razpustitev iraške vojske in prepoved sodelovanja v novi vladi pripadnikom stranke Sadama Huseina.
Obe odločitvi je sprejel ameriški guverner Iraka Paul Bremmer, ki je bil uradno zaposlen v State Departmentu. Powell je kolegu pisal, da je Wolfowitz umazani lažnivec, ker je Bremer poročal v Pentagon in Belo hišo in odločitvi sta bili sprejeti tam.
Riceova je Powellu pisala, da bi se moral Cheney posvetiti vnukom, ne pa da še naprej razlaga o Iraku, in menila, da bi bilo najbolje, da se kar nekam pobere. Powell pa ji je lani decembra pisal, da se bosta enkrat, ko se ga napijeta, pogovorila o tem, zakaj je predsednik George Bush mlajši tako dolgo prenašal Rumsfelda.
Riceova je pisala, da jim ni bilo treba napasti Iraka, da bi tja prinesli demokracijo. Prav tako bi se zadeve drugače obrnile, če bi Rumsfeld in Pentagon opravila svoje delo, ko sta si prilastila obnovo Iraka. Za Rumsfelda je menila, da bi bilo najbolje, če kar utihne.
Powell je pisal, da so bili “fantje v orkestru možgansko mrtvi”, saj sta imela Rumsfeld in Wolfowitz načrt, da Irak predata Ahmedu Čalabiju in konec. Bush naj bi pravilno ugotovil, da Čalabiju ne gre zaupati. Čalabi je bil iraški begunec, ki je po Washingtonu rovaril za vojno po terorističnih napadih 11. septembra.
Za okrog 26 mesecev elektronske pošte Colina Powella do letošnjega avgusta razkriva še veliko zabavnega. Powell je kongresno preiskavo terorističnih napadov v Bengaziju leta 2012 označil za “neumen lov na čarovnice”. V osnovi naj bi bil kriv veleposlanik ZDA v Libiji Chris Stevens, ki si je mislil, da ga imajo Libijci radi in je šel v Bengazi. Powell potem krivdo vali tudi na obveščevalce, diplomatsko varnost in na koncu na Clintonovo.
Powell in Riceova nista bila med tistimi, ki so napadali predsednika Baracka Obamo ali Clintonovo zaradi Bengazija, ker sta imela oba slabe izkušnje z obveščevalnimi agencijami glede Iraka. Riceova je pisala, da se obveščevalci znajo zaščititi in zvaliti krivdo na politike na čelu s predsednikom.
Powell in Riceova sta si zelo privoščila republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa. Powell ga je imenoval za nacionalno sramoto in menil, da je njegovo snubljenje glasov pripadnikov manjšin velika neumnost. Vprašal je, ali jih ima Trump vse za norca, saj ima med temnopoltimi podpore za odstotek, ki pa se še zmanjšuje.
“Ne ve, v kaj se spušča. Če bo nekako uspel zmagati, se bo že konec prvega tedna vprašal, kaj za vraga mu je bilo tega treba,” je pisal Powell. Tiste, na čelu s Trumpom, ki so sprožali dvom v to, da je Obama rojen v ZDA, je Powell označil za rasiste. Oster je bil tudi do medijev, saj je voditelju televizije CNN pisal, da igrajo Trumpovo igro in mu dajejo kisik.
O Clintonovi je menil, da je politično pohlepna in ne predstavlja nobenih sprememb. Čeprav je menda njegova prijateljica in jo spoštuje, pa je najraje ne bi volil. Kritiziral je njene zaplete okrog zasebnega strežnika elektronske pošte in menil, da zaradi tega spet deluje kot lažnivka.
O njenem možu, nekdanjem predsedniku ZDA Billu Clintonu, ki je bil znan po letanju za krili, pa je napisal, da “še vedno nabada trape”.
