Parlamentarna preiskovalna komisija o vzrokih za drugo sanacijo bank je danes zaslišala nekdanjega finančnega ministra Uroša Čuferja, ki je bil eden glavnih akterjev pri milijardni sanaciji bank konec leta 2013. Čufer je vzroke za nastanek milijardne bančne luknje iskal v različnih dejavnikih, pri tem pa ni želel s prstom kazati na posameznike. Čufer je uvodoma ocenil, da je dobro, da so si poslanci vzeli čas za preiskavo bančne luknje, saj meni, da se moramo iz tega naučiti kar največ pozitivnega. Če je država porabila toliko denarja za sanacijo bančne luknje, moramo priti tudi do zaključkov, da se to v prihodnje ne bo ponovilo. Na vprašanje predsednika komisije Anžeta Logarja (SDS), kdo je odgovoren za višino bančno luknje, je Čufer dejal, da je težko pokazati na eno samo potezo, ki je pripeljala do njenega nastanka. To je pripisal različnim dejavnikom, od upravljanja bank do podjetij, tudi širši ekonomski krizi. Ključni element za višino bančne luknje pa je bil po njegovi oceni reakcijski čas, medtem ko na vprašanje, kdo je odgovoren za to, ni natančno odgovoril. Logar je na nekdanjega finančnega ministra naslovil tudi vprašanja o njegovem delu v NLB. Najbolj naraven instrument za nadzorovanje rasti banke je denarna politika, ta pa je bila vezana na skupno monetarno politiko v Evropi, je Čufer odgovoril na vprašanje, ali je Banka Slovenije med letoma 2004 in 2008 pri NLB dobro opravila svoje delo. Samih ukrepov Banke Slovenije pa ni želel presojati. “Če pogledamo nazaj, bi bilo zagotovo bolje, če bi bila ta rast manjša,” je ocenil nekdanji finančni minister. V naslednjem obdobju, med letoma 2008 in 2012, ko je kreditna aktivnost padala, ni bilo ustreznega zakonodajnega okolja in znanja za ustrezno prestrukturiranje podjetij. “Ni samo stvar ene, temveč zmes več napačnih odločitev,” je dejal. Pri soočanju z bančno luknjo je bil kasneje zakonodajni okvir ustvarjen, država pa je potrebovala tudi ustrezno finančno moč, saj v proračunu takrat ni bilo sredstev za normal
