Ura je pol ure čez poldne in v jedilnico začnejo druga za drugo vstopati ljubljanske uršulinke. Nobena ne sede za mizo. Razporejene po prostoru stoje klepetajo. Ko se jih zbere osem, njihova predstojnica začne molitev. Obrnejo se proti sredini prostora, se prekrižajo in sklonijo glave. Nekatere zaprejo oči. Ko se zahvalijo, da imajo tudi tisti dan vse, kar potrebujejo za življenje, v tišini sedejo vsaka na svoje mesto. Le ena sestra se ne premakne. Odpre liturgično knjižico in prebere odlomek. Tisti dan o postu. Medtem iz kuhinje nasproti obednice sestra v beli jopici na kuhinjskem vozičku pripelje jušnik. Redovnice postopoma vstajajo in se k mizi vračajo s korenčkovo juho, ko sestra počasi zaključuje branje odlomka. In postopoma, nekje med juho in palačinkami, si med obedom, ki jih poleg molitve pripelje v en prostor, v pridušenem klepetu izmenjajo izkušnje minulega dopoldneva in načrte prihajajočega popoldneva. Arhivske kronike in otroški slinčki Sestra Marta je tisto dopoldne v sobici z dvema strešnima oknoma urejala uršulinski arhiv. Podatke iz kamniških šolskih dopisov, kjer je bil nekoč sedež šolskega okraja, in ocene šolskega inšpektorja iz let 1933 in 1934 je vpisovala v tabelo na računalniku. Zadolžena pa je tudi za pomoč tistim, ki pridejo v arhiv brskat po zgodovini. “Sem pridejo, ko pišejo raziskovalne naloge, doktorate, simpozije, družinske kronike, večkrat sodelujemo z muzeji in arhivi,” z elanom pripoveduje in nadaljuje s prepisovanjem iz čitljivo napisane tabele. Sestra Marta zavzeto s prstom po papirju sledi podatkom in jih previdno vpisuje v računalnik.Tina Murko Gajšek Zavzeto s prstom po papirju sledi podatkom in jih previdno vpisuje v računalnik, ne da bi jo motil direndaj z dvorišča, kjer ima vrtec, ki ga vodijo uršulinke, igrala. Tisto dopoldne je v arhivu ravno v času, ko se otroci igrajo zunaj. Vsak dan za arhivsko gradivo skrbi približno tri ali štiri ure, sicer pa pomaga tudi pri gospodinjskem delu v vrtcu. “V vrtcu pomivam, delim kos
