Marija Mavsar - Jelka: "Oni so bili moji in so me spoštovali" Igor Napast Marija Mavsar - Jelka: "Boj je boj, ni te smelo biti strah in moral si preživeti." Vprašanje, kaj ji pomeni in kako praznuje dan upora proti okupatorju, se izkaže za nesmiselno. "Veste, jaz praznujem ves čas," se nasmehne Marija Mavsar - Jelka. Pri dobrih sedemnajstih je začela pomagati partizanom kot kurirka, nato jo je maja 1943 pod lubjem, kjer je po navadi pobrala zvitek papirja, pričakalo sporočilo zanjo - če ne bo pobegnila, jo pridejo jutri iskat. "Celo noč nisem mogla spati in na koncu sem se zadnjo minuto odločila, da pobegnem. V coklah sem šla skozi zadnja vrata kmetije, kjer sem delala, ko so pri sprednjih že bili Nemci," se spomni maja 1943. V rudniku pod Peco je skupaj z drugimi dobila uniformo in čevlje, nato so šli. Najdlje, vse do konca vojne leta 1945, je ostala pri Šlandrovi brigadi, skrbela je za ranjence, tovariše in tovarišice. "Boj je boj, ni te smelo biti strah in moral si preživeti," opisuje držo tistega izjemnega časa. Večkrat so ji rekli, naj ostane v bolnici ali se umakne s terena, vendar je trmoglavo vztrajala - tudi ko je bila ranjena v nogo, je raje splezala na konja, kot da bi morala zapustiti svojo četo. "Premikali smo se ponoči, podnevi nas ni bilo," se spominja, kako je z dolgimi kitami in kapo nekoč odšla po fante, ki so se želeli priključiti partizanom. "Veste, bili smo vsi skupaj in skrbeli drug za drugega. Zato sem hotela ostati pri brigadi. Oni so bili moji in so me spoštovali, imeli radi, bili so pošteni," opisuje tovarištvo in medsebojno skrb partizanka Jelka. Ni jih preveč skrbelo, pravi - če te zadene, te, če ne, ne, opisuje. Sama je vseskozi nosila velik nahrbtnik, in tudi ko so ji ga praznili, da bi lažje nosila, ga je polnila nazaj. "Enkrat sem začutila nekaj od zadaj in pomislila sem, da so me zadeli. "Ah, daj, daj, samo strah te je," so mi rekli. "A ko smo se ustavili in sem pobu, ki ga je bolela glava, dala tableto, sem v preluknjani st