Leto 1964 je bilo olimpijsko leto, pa vendar Miru Cerarju ni prizaneslo s poškodbami, ki so bile kar stalnica v njegovi karieri. A do odhoda v Tokio jih je uspešno pozdravil in igre, svoje druge v karieri po Rimu leta 1960, pričakal dobro pripravljen.
Pričakovanja javnosti in njegova osebna so bila pred igrami visoka, pritisk zelo velik, a Cerar je na Japonskem, kjer mu je pripadla tudi čast, da je na čelu jugoslovanske reprezentance na slovesnem odprtju nosil zastavo, ta pričakovanja upravičil in celo presegel.
V mnogoboju je končal na sedmem mestu, v finale pa se je uvrstil na treh orodjih – na bradlji, drogu in konju z ročaji. V finalu na svojem najbolj priljubljenem orodju, konju z ročaji, je Cerar kljub pritiskom nastopil povsem sproščeno, so zapisali avtorji njegove biografije Miroslav Cerar in njegov čas, in 22. oktobra 1964 zanesljivo osvojil olimpijski naslov. Dan pozneje, 23. oktobra 1964, je olimpijskemu naslovu dodal še bronasto odličje na drogu.
Sam tem datumom ne namenja posebne pozornosti, kot pravi, ga nanje ponavadi spomnijo novinarji. “Kaj res? Od zlate kolajne bo že 55 let? Hitro je minulo,” je malodane z začudenjem in iskrico v očeh nasmejan odvrnil Cerar: “Sam se ne bi nikoli spomnil.”
Cerar, ki bo prihodnji torek praznoval 80. rojstni dan, je še danes edini slovenski športnik, ki mu je uspelo na olimpijskih igrah ubraniti naslov, saj je štiri leta pozneje v Ciudad de Mexicu ponovil zmago na konju z ročaji. Dosežek, ki ni uspel niti njegovemu legendarnemu predhodniku iz telovadnih vrst v predvojnem času, Leonu Štuklju.
Skupno je med letoma 1958 in 1970 osvojil 30 kolajn na največjih tekmovanjih, evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah. Od tega je kar 16 najžlahtnejših; dva naslova olimpijskega prvaka, štirje naslovi svetovnega in deset naslovov evropskega prvaka. Izjemno kariero je Cerar končal z naslovom svetovnega prvaka leta 1970 na domačih tleh, ko se je od gimnastičnih aren poslovil v ljubljanski Hali Tivoli z novim zlatom na konju.
Resda so Cerarja po zaslugi izjemnih uspehov na konju imenovali kralj konja z ročaji, zlati konjenik in celo bog konja, a je bil zelo univerzalen telovadec. Bil je namreč prvi v zgodovini športne gimnastike, ki mu je uspelo dvakrat zaporedoma osvojiti naslov evropskega prvaka v mnogoboju. Na prvenstvih stare celine je kolajne osvajal tudi na vseh drugih orodjih, naslove prvaka pa je osvojil še na krogih, bradlji in drogu.
Letos se bo legendarni telovadec še enkrat vrnil v japonsko prestolnico, saj bo ambasador Slovenije v Tokiu v času olimpijskih iger, Olimpijski komite Slovenije pa ga je imenoval tudi za vodjo olimpijske delegacije.
