Mati Tereza se je kot Agnes Gonxa Bojaxhio rodila leta 1910 albanskim staršem v Skopju. Pri 18 letih se je pridružila irskemu redovniškemu redu Loreto in se po zaščitnici misijonarjev, svetnici Terezi iz Lisieuxa, preimenovala v sestro Terezo. Njen red jo je poslal za učiteljico v indijsko mesto Darjeelin.

Leta 1949 je v tedanji Kalkuti, danes Kolkati, odprla prvo šolo za revne, leta 1950 pa je ustanovila red Misijonarke ljubezni za pomoč najrevnejšim na ulicah tega indijskega mesta. Danes red šteje okoli 4500 redovnic, ki delujejo v 133 državah, tudi Sloveniji.

Skoraj vse svoje življenje je preživela med revnimi v Kalkuti. Delo matere Tereze in njenega reda so financirale javne ustanove in zasebni donatorji.

Za pomoč najrevnejšim je mati Tereza leta 1979 dobila Nobelovo nagrado za mir, ki jo je sprejela v imenu “nezaželenih in neljubljenih ter ljudi, za katere nihče ne skrbi”.

Ena najbolj prepoznavnih osebnosti 20. stoletja, med verniki znana tudi kot “angel revnih”, je umrla 5. septembra 1997 v Kalkuti, stara 87 let. V tem mestu so jo pokopali z državniškimi častmi, kraj, kjer je pokopana, pa je postal romarsko središče.

Približno leto dni po njeni smrti je tedanji papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil mater Terezo in njeno delo, začel priprave za njeno razglasitev za svetnico. Konec leta 1998 je razveljavil zakon, po katerem se lahko proces za beatifikacijo, ki je predpogoj za kanonizacijo, začne šele pet let po smrti.

Postopek razglasitve matere Tereze za svetnico je bil eden hitrejših v novejši zgodovini Cerkve. Leta 2003 so jo razglasili za blaženo na podlagi čudežne ozdravitve indijskega dekleta, ki je imelo tumor na črevesju. Pogoje za razglasitev matere Tereze za svetnico je papež Frančišek potrdil decembra 2015, ko ji je priznal še drugi čudež – nepojasnjeno ozdravitev nekega Brazilca, ki je imel več neozdravljivih možganskih tumorjev. Za svetnico jo je pred več deset tisoč verniki na Trgu sv. Petra razglasil 4. septembra lani.

Čeprav jo katoliška cerkev postavlja za zgled drugim vernikom, so številni kritični do njenega dela. Med drugim ji očitajo, da je najranljivejšim vsilila krščansko vero ter z vztrajnim zavračanjem umetne prekinitve nosečnosti in kontracepcije še povečala trpljenje najrevnejših. Zdravniki, ki so obiskali njene ustanove, so poročali o pomanjkanju higiene. Po mnenju nekaterih je sporno tudi, da je za svoje delovanje sprejemala donacije diktatorjev.