“Če bi se izpolnil pregovor moje mame, ‘bolj si star, bolj si nor’, me pa pravzaprav še marsikaj hudega čaka,” je dodal. “Drugače pa sem vesel, da sem ta leta dočakal relativno zdrav, da lahko več berem, ker sem v penziji. Prej sem bil razpet na sto strani. Pa da tudi lahko še kaj pišem,” je še povedal.

Pošalil se je, da je edino malo nesrečen, ker je zdaj, ko ima več časa, napisal tri, štiri romane, ljudje, ki ga srečujejo na cesti, pa mu kdaj rečejo, da je škoda, da več ne piše. “Kar pomeni, da so gledali samo kulaka po televiziji,” je pojasnil.

Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru. Že leta 1940 se je družina preselila v Pesnico, kjer je oče dobil službo na železnici. Leta 1965 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru. Poučeval je v Brezovcu pri Radljah, Ribnici na Pohorju, Vuzenici in na Sladkem Vrhu. Od leta 1971 je bil dramaturg v Drami SNG Maribor, od leta 1987 pa tudi umetniški vodja, najprej v Mestnem gledališču ljubljanskem in nato od leta 1991 v ljubljanski Drami. Dvanajst let je bil poslanec državnega zbora.

Pomembno je sooblikoval podobo festivala Borštnikovo srečanje, v letih 2004-2009 kot njegov predsednik. Bil je predsednik gibanja Bralna značka in pozneje podpredsednik ter predsednik strokovne žirije za nagrado večernica.

Prejel je več nagrad, leta 1980 nagrado Prešernovega sklada za satirično-komedijske igre, leta 1982 Levstikovo nagrado za mladinsko književnost za knjigo Hotel sem prijeti sonce (Mladinska knjiga), leta 1984 Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo Moj ata, socialistični kulak, ki je bilo krstno izvedbo leta 1983 v Drami SNG Maribor in leta 2006 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Leta 2016 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. “Človek, ki uspe nasmejati te Slovence, si pa res zasluži nagrado,” je tedaj povedal v pogovoru za STA.

V utemeljitvi nagrade je pisalo, da je Partljič edini sodobni slovenski dramatik, ki je komedijam posvetil večino svojega pisateljskega talenta. Kot je v utemeljitvi še zapisala Mateja Pezdirc Bartol, je Partljič klasik slovenske komedije, saj ga odlikuje izjemno poznavanje komedijskih zakonitosti, pri čemer nadaljuje tradicijo Linharta in Cankarja in jo razvija v lastni maniri in slogu.

V utemeljitvi je bilo izpostavljeno še, da je Partljič tudi mojster proze, pomemben pa je tudi njegov prispevek k razvoju slovenskega filma, televizijskih nadaljevank in televizijskih filmov, kjer se podpisuje kot scenarist pomembnih in odmevnih del, pogosto nastalih na podlagi njegovih lastnih dramskih besedil.

Nazadnje je lani pri založbi Beletrina izšel njegov roman Pesnica. V njem Partljič rekonstruira čas, ko je njegov oče zbolel, sam pa je v tekmi s časom zaključeval pisanje drame Moj ata, socialistični kulak, da bi si jo oče še lahko ogledal. Drama je leta 1987 doživela ekranizacijo v režiji Matjaža Klopčiča. V filmu sta v glavnih vlogah zaigrala Polde Bibič in Milena Zupančič.

Leta 2017 je prav tako pri Beletrini izšla zbirka Partljičevih novel z naslovom Ljudje iz Maribora, ki prinaša pisateljeve različice zgodb o izbranih prebivalcih mesta pod Pohorjem, v romanu Sebastjan in most: mala nočna kronika iz leta 2014 (Beletrina) pa je ustvaril ne le mariborsko, temveč kar štajersko epopejo.