Danijel Vevar se je rodil leta 1934 v Mežici. V osnovno šolo so ga vpisali med okupacijo leta 1941. Leta 1944 so ga poslali k starim staršem v Bistrico v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem (od tam je bila njegova mama). V Borovljah je obiskoval meščansko šolo. Leta 1946 se je vrnil v Mežico, kjer je končal osnovno šolanje. V gimnazijo je hodil na Ravne na Koroškem. Maturiral je leta 1953. V tistih letih je pomagal pri gradnji novega gimnazijskega poslopja, v katerem gimnazija domuje še danes. Na naravoslovni fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral matematiko. Leta 1959 je diplomiral in si pridobil akademski naslov diplomirani matematik. Po treh letih poučevanja na osnovnih šolah na Prevaljah in na Ravnah na Koroškem se je 1. 9. 1962 zaposlil na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Učil je matematiko, znanost, ki predstavlja osnovni jezik in metode razmišljanja, ki so osnova vseh znanstvenih področij, in je na različnih nivojih vgrajena v skorajda sleherno človekovo dejavnost. Polnih 39 let je predajal svoje znanje mladim. Upokojil se je 31. 8. 2001. Danija sem poznal kot učitelja in sodelavca. Številne generacije ravenskih maturantk in maturantov, več kot 8500 nas je že, se ga spominjamo kot pedantnega pedagoga, kot strogega, a korektnega ocenjevalca znanja. Bil je legenda matematičnega uma, njegov sloves se je raztezal daleč čez meje gimnazijskih zidov. Da je resen, strog, dosleden, nepopustljiv, natančen, to je vedel in okusil marsikdo. Bog ne daj, da si pozabil na rob, datum, da si napačno prepisal podatke, saj takih rezultatov ni upošteval … “Marinka, marinka, j‘di, što pa ne bo dojst, rodo, rodo …” so bile njegove priljubljene besede. Mogoče pa je bilo manj takih, ki so opazili njegovo dobrosrčno naravo, njegov notranji nasmeh in ubranost z okoljem. Navidezno nedostopen je bistro zrl v svet. Nič ni ušlo njegovim budnim očem, čeprav o tem, kar je vedel oziroma videl, ni prav veliko govoril. Profesor Danijel Vevar nas je, poleg večnih matematičnih resnic, aksiom
