Kategorija: Sobotna priloga Sat, 22 Oct 2016 06:00:00 +0200 Pred Grad Kodeljevo se pripelje na kolesu na električni pogon, s še nerazcvetelo rdečo vrtnico v roki. Kot vitez, trubadur stare šole. Rahlo razmršeni beli lasje, oči še vedno takšne, kakršne jih pomnimo iz filmov, z odra, velike, modre, prodorne, še vedno žarijo. Tale je za vas, z mojega vrta, reče. Imam res rad rože. Pa drevesa tudi. Raje bi se pogovarjal o drevesih kot o teatru, še reče s komaj opaznim nasmeškom. Pri Daretu Valiču bi potrebovali živ posnetek, najraje kamero. Da bi lahko ujela to neizmerno duhovitost, ironijo, specifično mimiko. Njegov obraz sploh. Njegov edinstven igralski obraz, ki se je neizbrisno zapisal v naš spomin, kot je v utemeljitvi lavreata zapisala komisija Borštnikovega prstana. Je človek, ki ne čuti potrebe, da bi kogarkoli fasciniral, ki se je odločil, ...