Sodobne davčne oaze je mogoče razdeliti v tri skupine. V prvi so davčne oaze v okviru Združenega kraljestva ali britanske krone, v drugi so davčne oaze v kontinentalni Evropi, v tretji so druge davčne oaze. Začetek davčnih oaz sicer sega v obdobje po prvi svetovni vojni, ko so države začele izvajati politike, ki so vodile do njihove vzpostavitve. Njihova vloga je postala ključna z vzpostavitvijo sodobnega finančnega sistema oziroma finančnih centrov. Njihovo število je začelo naglo naraščati v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Ker poslujejo netransparentno, je do podatkov o njihovih poslih zelo težko priti. Po podatkih Banke za mednarodne poravnave (BIS), je od začetka 80-ih let prejšnjega stoletja okrog polovica vseh mednarodnih bančnih transakcij šlo skozi tako imenovane offshore finančne centre oziroma davčne oaze. Okrog tretjina vseh neposrednih tujih investicij, ki jih izvedejo nadnacionalke, gre skozi davčne oaze. Koliko manj davka zaradi tega plačajo, ni mogoče oceniti, je pa znano, da je davek glavni razlog za izvajanje neposrednih tujih naložb prek davčnih oaz. Davčne oaze so seveda tudi glavne pralnice denarja, zlasti iz držav v razvoju. Edini davek - davek na bivanje Po podatkih mreže History & Policy je večina sodobnih davčnih oaz nastala okrog dveh geopolitičnih polov. Eden se je razvil v tesni povezavi z največjim finančnim središčem v Evropi, ki je London City. Drugi pol se je razvil v kontinentalni Evropi z državami Beneluksa (Belgija, Nizozemska, Luksemburg), Švico in Liechtensteinom. Sodobne davčne oaze so suverene države ali teritoriji, ki sprejemajo zakone, s katerimi privabljajo tujce. Ker so vezane na mednarodno klientelo, lahko delujejo le na povezanem svetovnem trgu. Temeljne značilnosti davčnih oaz so, da tujcem ponujajo zelo nizko ali ničelno obdavčitev, zelo preproste postopke za ustanovitev družb in pravno zaščiteno tajnost. Med evropskimi državami Andora nima direktnih davkov, edini davek, ki ga morajo plačati državljani, je davek na b