Po 2. svetovni vojni so praznovanje novoletne jelke prvič v takratni Jugoslaviji organizirali po sovjetskem zgledu na prehodu iz leta 1947 v leto 1948 v Ljubljani. Pripravili so razne uprizoritve in postavili pravljični gozd, je za STA povedala soavtorica razstave ob 70-letnici praznovanja dedka Mraza v Muzeju narodne osvoboditve Maribor Majda Struc.

Takratna oblast se je odločila, da se bo praznovanje, ki je bilo po besedah Stručeve “antipod božičnemu praznovanju pred vojno”, razširilo tudi po drugih krajih Slovenije. Leta 1948 so potem praznovali v vseh večjih mestih, denimo v Mariboru in Celju, prvič pa je nastopil tudi dedek Mraz, ki je med slovenske otroke prišel s pomočjo ruske pravljice o dedku Mrazu, je povedala.

Prvi sprevod dedka Mraza je bil leta 1950. Prvi dedki Mrazi so se najpogosteje vozili s konjsko vprego, kasneje pa s traktorji in tovornjaki, predelanimi v pravljična vozila. “Z mariborskega Pohorja je enkrat prišel celo s teptalnikom za sneg,” je spomnila Stručeva.

Na sestanku aktivistov in sodelavcev pri organizaciji novoletne jelke na republiški ravni so januarja 1953 razpravljali o tem, ali naj bo osrednji lik praznovanja novoletne jelke oblikovan po zgledu iz takratne Sovjetske zveze ali naj bo izvirno slovenski.

Organizacija prihoda dedka Mraza je po besedah Stručeve leta 1953 prišla pod okrilje Zveze prijateljev mladine Slovenije, kar se je razen izjem ohranilo do danes. Praznovanja dedka Mraza so bila tedaj vsebinsko zelo bogata, otroke pa so obdarili tako na javnem prostoru kot na sprejemih dedka Mraza po podjetjih.

Zveza je leta 1957 izdala publikacijo, v kateri je bilo točno navedeno, kakšno naj bo praznovanje dedka Mraza in kako naj bo ta oblečen. Njegova zunanja podoba je temeljila na upodobitvah dedka Mraza izpod prstov slikarja Maksima Gasparija, ki jih je zveza prijateljev mladine v Ljubljani objavila na treh voščilnicah konec leta 1952. V omenjeno publikacijo so vključili tudi pesmico Siva kučma, ki jo je Janez Bitenc napisal prav za to priložnost.

Dedek Mraz se je ohranil vse do današnjih dni v nasprotju s pričakovanji nekaterih, da ga bosta Miklavž in božiček, ki sta se kot zimska obdarovalca v slovenskem javnem prostoru znova začela vse bolj uveljavljati v 90. letih 20. stoletja, izpodrinila.