"Kol‘ko se v Ljubljani spije? Tol‘ko, ko se tu polije!" je na martinovanju z odra grmel komedijant. "Žabari ne znajo narediti takega sprejema," je na istem prizorišču tri mesece kasneje moderator ogreval množico za prihod svetovne prvakinje Ilke Štuhec. Ko je mesto okronalo svoje športne junake, je polna dvorana navdušeno ploskala napevu: "Žaba bek beži." Največji prazniki v Mariboru so dobili vsiljivca. Masovnih veselic, idealnih trenutkov, ko se lahko narod upravičeno tolče po prsih in slavi svoje junake, podjetne vinogradnike, ki so kljub težki bitki z vsemi naravnimi nadlogami napolnili sode, ali ase belega cirkusa, ki so nažgali cel svet, brez žab, nezaželjenih gostij, ni več. Pa so res tako nezaželjene? Močno dvomim, da je župan samoklicanega najlepšega mesta na svetu sestavil tajno mrežo gurujev za marketing in udaril podtalno kampanjo za ekspanzijo regljanja zelenih dvoživk izven teritorija občine. Maribor je neobičajni gostji stol na gostiji ponudil kar sam. Snubi jo kot predšolski fante, ki deklico vleče za lase, ker ne najde boljšega načina, da bi izpovedal simpatijo. Le površne vzgojiteljice ga bodo zaradi otročjega obnašanja nagnale v kot, tiste bolj izkušene vedo, da se je v vrtčevski skupini začela pisati nova ljubezenska zgodba. (Lj)ubi, (lj)ubi žabara, znamenito vabilo, ki so ga pred leti izobesili v Ljudskem vrtu, lahko končno odvrže oklepaje. Maribor ne (z)more več brez Ljubljane, bolj ali manj posrečene tehnike romantičnega osvajanja niso več omejene zgolj na nogometni stadion. Bodoča zaljubljenca sta genezo približevanja obrnila na glavo. Še nedolgo nazaj sta bila kot stara zagrenjena zakonca. Ko je gospodinjska blagajna postala nelikvidna, je mož kričal, da je žena ves denar zagonila zase. Ob šanku je kompanjonom (raz)lagal o patriarhatu, čeprav je dobro vedel, kdo v hiši nosi hlače. Možakar je sicer godrnjal nad tako ureditvijo, a s pridom izkoriščal dinamiko odnosov, v kateri je lahko šefico klical na odgovornost ob vseh zgodah, nezgodah,