“Za vse, ki jih skrbi moje zdravje, naj obljubim, da se bom boril zanj, vsem prebivalcem Kube pa izrekam neskončno hvaležnost za njihovo ljubečo podporo. Država koraka naprej in bo to tudi v prihodnje počela povsem dobro,” je Fidel Castro sporočil državljanom sredi avgusta 2006. To je bilo je dva tedna po tem, ko je El comandante, za katerega so po svetu špekulirali, ali ni morda celo mrtev, preživel še eno operacijo na prebavilih. Pred tem je 30. julija 2006, pred natanko desetimi leti, takrat še začasno, predal oblast mlajšemu bratu Raulu Castru. Poldrugo leto kasneje, 24. februarja 2008, pa je nato tudi uradno odstopil kot predsednik in dovolil državnemu zboru, da za njegovega naslednika izbere brata Raula. Kuba se je odprla svetu Fidel Castro je Kubi vladal 49 let in osem dni, kar je bil in ostaja najdaljši staž kakega voditelja države, če ne štejemo monarhov, pa še med njimi ga prekašata samo britanska kraljica in tajski kralj. Fidel Castro je bil na oblasti tako dolgo, da so se le še najstarejši prebivalci Kube spominjali življenja pred njim, velika večina državljanov pa je bila že otrok revolucije. V času njegove vladavine se je zamenjalo deset ameriških predsednikov, padel je berlinski zid, razpadla je Sovjetska zveza, hladna vojna se je končala povsod razen na Kubi. In še konec prvega desetletja novega tisočletja se je zdelo, da se na Kubi, kljub prenosu oblasti v družini, še dolgo ne bo spremenilo nič. Res je, da so bili tudi Kubanci sami presenečeni, da se je Fidel po pol stoletja odpovedal položaju, na katerem je bil bolj božanstvo kot politik, a ker se za njih v minulih dveh letih njegovega začasnega sestopa z oblasti v resnici nič ni spremenilo, so bili prepričani, da se tudi ne bo, da se je začasnost le spremenila v stalnost in večnost. “Fidel Castro si je obril brado, se komaj za spoznanje pomladil, si oblekel civilno obleko, se malo nasmehnil in se spet pojavil na oblasti z imenom Raul,” so se, seveda bolj po tihem kot na glas, takrat norčevali Kuba
