Matilda Serec je 22. oktobra praznovala 107. rojstni dan. "Dobro se še spomnim, kako ne - bolje se spomnim nazaj kot pa tega, kar se dogaja zdaj," se nasmeje Matilda, rojena leta 1909 v Kraščih v družini Gider. Bila je prvi otrok v družini, v kateri se je rodilo enajst otrok, a ker je bila takrat pri dojenčkih velika umrljivost, jih je preživelo le šest - štiri sestre in brat. V otroštvu je preživela prvo svetovno vojno, že poročena in s svojimi otroki pa še drugo: "To je bilo najhujše, kar sem doživela. Moža so vpoklicali Madžari, jaz pa sama z otroki. Tast ni želel oditi iz Satahovcev, mi pa smo se usedli na voz, vzeli s seboj, kar smo potrebovali ali kar smo lahko peljali, in smo bežali. Prišli smo v Mursko Soboto, a je bilo vse polno. Rekli so, pojdite naprej, peljemo se skozi Polano, kjer je bilo spet vse polno. No, potem smo se ustavili na Gorici, pri prvi hiši na desno, pri Rituperjevih, in smo vprašali, ali smo lahko tukaj, in so nam dovolili. Vojna je bila najbolj grozna, kako smo se bali Rusov. To so bili taki grdi ljudje, samo prišel je in postrelil psa ter kokoši." V prvi svetovni vojni so, pravi Matilda, imeli srečo, da so jim pomagali sorodniki iz Avstrije, saj so jim dajali oblačila. Svojih otroških let se ne le dobro, ampak tudi rada spomni: "Lepo je bilo. Imeli smo vinograd, polno grozdja, jabolk, vsega smo imeli dovolj. Delati pa smo morali že tudi kot otroci, ko sem prišla iz šole, sem dobila nekaj za pod zob, potem pa so oča rekli: ‘Zdaj pa v gorice, trse vezat, ker gre vse narazen.‘" Poročila se je z Jožefom Sercem pri svojih 23 letih in se odselila v Satahovce. Primožila se je k hiši, kjer so živeli še moževi starši, in za taščo ne najde prav lepih besed: "Veste, kako je, ko prideš k hiši ... moraš ubogati, tast je bil zelo dober človek, tašča pa ne ravno (smeh)." Z možem, ki je umrl že pred 35 leti, sta imela šest otrok; eden je umrl že kot dojenček. "Štiri otroke imam še zdaj, pet jih je bilo, a najstarejši sin je umrl v prometni nesreči. Mo