Prvič, nato še drugič in tretjič v življenju se je spustil po naletni smučini velikanke v Planici, spet vtaknil glavo med (ali bolje rečeno: pod) smuči in poletel. V prvo ni šlo čez magično mejo (196,5 metra), v drugem poskusu za trening je bilo že bolje (207,5 metra), “podaljšek” kvalifikacij pa ga je nesel do 222,5 metra. A Domen Prevc, v svojem starem slogu, ni bil zadovoljen: “Svoje skoke bi ocenil kot podpovprečne. Čez skakalnico sem se le vozil. Primerno počutju. Nisem našel pravega položaja v počepu. Upam, da bo na tekmi bolj uspešno. Ne bi pa zganjal panike okrog tega.” Niti evforije ne. Resda vemo, kako brutalno iskren in brezkompromisen je v odgovorih, pa vseeno je po debiju na letalnici bratov Gorišek kar presenetil novinarje: “Marsikomu je Planica nekaj posebnega, a zame je to le še dodatno prizorišče in nič več. Vikersund mi je bolj všeč.” No, morda se mora najboljši slovenski skakalec letošnje sezone, šesti je v skupnem seštevku, z napravo še spoprijateljiti. Vsaj tako ugotavlja glavni trener Goran Janus: “Domen se še mora navaditi na drugačen radius letalnice in vse skupaj prespati.” Še vedno se pa cel svet ne more navaditi in načuditi Domnovemu ekstremnemu načinu letenja, ko smuči ohranja daleč za svojimi ušesi. Fotografija tega trenutka je zaokrožila po svetovnem spletu, nanjo pa je Domen odgovoril z drugo fotografijo, ko ima glavo s smučmi praktično poravnano. “Tako si želim leteti,” je pripisal, novinarjem pa razložil: “Rad bi povedal, da meni tisti ekstremni položaj iz Vikersunda ni tako všeč. V zraku bi moral delovati drugače. To bi mi prineslo kak meter več. Je pa težje obdržati položaj na letalnicah kot na skakalnicah.” Nič ne de, Domen, kot pravi, na letalnicah še vedno zelo uživa. Še več; pravi, da se je to v Vikersundu poznalo tudi pri rezultatih: “Nekaj skokov je bilo odličnih, če odštejem to, da bi se dalo v zraku izvleči še kaj več. Upam, da bomo to odpravili v Planici in da bo vse v redu.” Janus ga je že pred nekaj tedni v Oberstdorfu r
