Zgodba delavca v Revozu Eden redkih, ki upajo javno izpostaviti svoj obraz in spregovoriti o nečloveškem agencijskem delu, je Robert Ivanc. “Zasledil sem informacijo, da Revoz zaposluje. Prošnjo sem poslal neposredno na podjetje. Presenetil me je hiter odziv, odgovor je sledil že v manj kot enem tednu. Sledil je hiter in zelo intenziven sistem izbora kandidatov,” brska po spominih iz leta 2015. Na situ in usposabljanju je bilo sto kandidatov. “Čez končni filter so izbrali šest kandidatov, vključno z mano. Ob uvodnem razgovoru so bili pri izboru ključni Revozovi testi ročnih spretnosti in zdravniški pregled. Zadovoljstvo ob mojem izboru je bilo pospremljeno z zadrego ob podpisu pogodbe.” Ponujena mu je bila zgolj možnost zaposlitev v Adeccu, kadrovski agenciji, ki bi ga “posojala” Revozu. Časa, da bi pogodbo v miru, počasi in zbrano prebral, ni imel. Kljub temu je delo sprejel. “Podpisana pogodba se je nanašala na nedoločen čas, čeprav je bilo jasno, da bo zaposlitev trajala tri mesece.” Osebni arhiv Robert Ivanc Nočna osemurna izmena za tekočim trakom je bila zahtevna, uničujoča. “Napori so bili nečloveški. Poleg hitrosti sem moral biti ves čas stoodstotno pozoren, da ne bi delal napak,” opisuje. Iz Ljubljane do Novega mesta je sprva vozil poln avtobus delavcev. “Na koncu nas je ostala le še kakšna polovica, številni niso zmogli ritma dela. V avtobusu je bila večina tujcev iz držav bivše Jugoslavije, Ukrajine, Alžirije, Nigerije … Natančni podatki so skrivnost agencij, ljudje kot tržno blago,” pripomni Ivanc. In še: “Adecco mi ni kril potnih stroškov do zbirne točke odhoda avtobusa iz Ljubljane (BTC), čeprav sem oddaljen približno 15 kilometrov. To so utemeljevali, da sem iz istega kraja, torej iz Ljubljane, in da nisem upravičen do povračila potnih stroškov. Takšen način zaposlovanja je podprla tudi vlada z izdatno pomočjo, ki presega stroške doživljenjske zaposlitve 300 delavcev, ob dejstvu, da se Revoz v francoski lasti kiti z dobički.” Ob koncu lanske
