Zgodbe delavcev v Revozu, bosanskih gradbenikov v Vegradu, Slovakov v Žitu in madžarskih šivilj v Prevent Halogu so med tistimi, ki so bolj pretresale javnost. Vsem je skupno to, da so bili delavci izkoriščani, mizerno plačani. Pa tudi to, da so bili najeti. Atipične oblike zaposlovanja, med katerimi je tudi najeto oziroma agencijsko delo, že dlje časa niso več izjema, ampak razširjena, uveljavljena praksa. Med znanimi podjetji, ki to prakticirajo, najdemo Krko, Revoz, Iskro Magneti, Boxmark Leather, Papir Servis, Magno itd. Čeprav je bilo agencijsko delo po drugi svetovni vojni pretežno prepovedano, razen v Angliji in ZDA, so agencijska podjetja postopoma in vztrajno s svojim poslovnim modelom naskakovala trg delovne sile in ga tudi osvojila. Zavod za zaposlovanje izgublja primat, na agencije gleda nekritično. Kadrovske agencije ljudi množično posredujejo, ponujajo podjetjem. Poslu je leta 2008 dala krila tudi evropska direktiva. Pravice agencijskih oziroma napotenih delavcev in neposredno zaposlenih delavcev so zakonsko izenačene. Na papirju seveda. V praksi se dogajajo številni odkloni, nepravilnosti. Gre za tristransko razmerje med kadrovsko agencijo, delavcem in uporabnikom oziroma podjetjem, kjer delavec dela. Agencija je formalni delodajalec, ki v imenu in za delodajalca izbere delavca in ga zaposli, uporabnik pa je dejanski delodajalec. Delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z agencijo in od nje prejema plačo. Pogodbo skleneta tudi agencija in podjetje, ki agenciji plačuje storitev delavca in storitev posredovanja agencije. Število agencijskih delavcev raste Število zaposlitev prek posrednikov se povečuje povsod, zlasti v državah z višjo gospodarsko rastjo (Poljska, Češka, Madžarska, Japonska, ZDA, Kitajska, Indija), tudi v Sloveniji, a manj kot v povprečju EU. “Povpraševanje po delavcih se v Sloveniji zmerno in počasi povečuje. Bolj iskani so profili, pri katerih je večje povpraševanje kot ponudba,” občasne deficite omenja Miro Smrekar, direktor slovenskega Ad
