Slovenski delodajalci že mesece opozarjajo na pomanjkanje kvalificirane delovne sile, urejanje papirjev za tuje delavce pa traja tudi po več mesecev, je v za STA povedal Šter in dogajanje ponazoril s primerom iz gradbeništva.
Delodajalcu se ponavadi mudi, zato večina delavcev iz BiH “meče v mešalec ali vozi samokolnico”, še preden ima potrebno dovoljenje za prebivanje in delo. Organ, ki ga izdaja, pa o vsakem koraku, če denimo manjka kakšno potrdilo, delavca prek slovenskega veleposlaništva v Sarajevu obvešča v BiH, a neuspešno, saj je v Sloveniji. Obvestilo roma nazaj v Ljubljano, ko končno pride do delavca, pa ga mora delodajalec peljati v Sarajevo, kjer da prstne odtise in predloži ustrezne dokumente. Postopek se preseli nazaj na slovenski organ, ki izda dovoljenje, a ga spet pošlje v BiH, tako da ga mora iti delavec, ki dela v Sloveniji, iskat tja.
“Minila sta dva ali trije meseci. Delodajalec je upravičeno besen kot ris,” je postopke komentiral Šter.
Pri tem je izpostavil, da je ureditev slaba tudi za tujce, ki bi radi v Sloveniji študirali, raziskovalce, gostujoče profesorje, umetnike, strokovnjake. “Kitajski baletki, ki iz Švice pride v ansambel SNG Opera in balet Ljubljana, rečemo, da ne more tu vložiti prošnje za dovoljenje za prebivanje. Čeprav je zaposlena v Švici in nikoli ni bila na Kitajskem, jo pošljemo v Peking, kjer mora pridobiti potrdilo o nekaznovanju in vložiti vlogo ter počakati, da bo ta odobrena,” je bil oster. Enako bi bilo, če bi denimo nujno potrebovali strokovnjaka za vzdrževanje Nuklearne elektrarne Krško, ki bi bil iz države zunaj EU, je navedel.
“Imamo predpise, ki so popolnoma neživljenjski in obremenjujemo tiste, ki bi prišli k nam z dobrimi nameni. “To je popoln nesmisel, druge države EU nimajo tovrstnih omejitev, pač pa postavljajo omejitve za tiste, ki jih je res treba preveriti,” je povedal. “Resni ljudje ugotovijo, da smo daleč za leseno sekiro,” je opozoril in dodal, da gredo potem raje v druge države, Slovenija pa je na izgubi.
Ministrstvo za zunanje zadeve zaradi te problematike že vrsto let poziva k spremembi zakona o tujcih, ki bi poenostavile in skrajšale postopek, a neuspešno. Temu se namreč, tako Šter, ves čas upira ministrstvo za notranje zadeve, pristojno za ta zakon, in sicer z argumentom zagotavljanja varnosti.
V mandatu te vlade pa jim je le uspelo svoj predlog spraviti v medresorsko usklajevanje. Ta bi slovenskim delodajalcem, ki nujno potrebujejo delavce, omogočil, da urejajo papirje za delavce kot njihovi pooblaščenci. To bi postopke olajšalo časovno in cenovno, tako da bi bili namesto v treh mesecih zaključeni v največ treh tednih, je poudaril sogovornik.
Šter verjame, da bi z njihovim predlogom otežili tudi delo posrednikom, ki ustanavljajo podjetja oz. agencije za t. i. leasing delovne sile in želijo tujcem v Sloveniji omogočiti kar najhitrejšo pot v druge države EU.
Te “prodajalne delavcev” so po njegovih besedah ugotovile, da je najceneje, da se tuje delavce zaposli na Slovaškem, saj jim tam ni treba plačevati prihoda in odhoda na delo ter malice, zaradi česar so ustanovile podružnice v Bratislavi. Bosanski delavci se tako s pomočjo slovenskega podjetja zaposlijo na Slovaškem, od tam pa odidejo na delo v Nemčijo. “Je to kaj drugega kot zaslužkarstvo najnižje vrste?” se sprašuje.
Napotitve (tujih) delavcev iz Slovenije v druge države EU vidi kot “zvodništvo, ki bi moralo biti kaznivo”. “Zanimivo, nobena druga država s podobnim statusom, kot ga ima Slovenija, niti Bolgarija, Romunija, Madžarska, Češka, Slovaška, nima tovrstnega obsega. Oni v Nemčijo pošljejo nekaj deset delavcev letno, mi pa med 30.000 in 60.000,” je opozoril. V tej luči se ne čudi postopkom, ki so zaradi tega zoper Slovenijo sproženi pri Evropski komisiji.
S predlogom ministrstva bi po njegovih besedah zajezili tudi t.i. scouting za tuje študente. Tudi ta pojav je orisal na primeru, in sicer kamerunskega fanta, starega kakšnih 20 let: “Pot iz Kameruna v Evropo stane med 20.000 in 50.000 evrov, ker je treba kupiti lažne dokumente, pa to, drugo, tretje, če ga nekdo vpiše na slovensko fakulteto, kar že predstavlja vstopnico v Evropo, pa to ne stane skoraj nič.”
Ministrstvo za zunanje zadeve se zato zavzema za postopke, s katerimi bi se zahtevalo ustrezne dokumente in preverilo, ali takšni mladi ljudje res prihajajo v Slovenijo na študij, ali imajo ustrezno znanje ipd.
Predlog ministrstva za zunanje zadeve je sicer v medresorskem usklajevanju že od lanskega leta, Šter pa je glede podpore optimist.
