Največja sindikalna organizacija pri nas, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), bo 4. oktobra po 26 letih dobila novega predsednika. Dušan Semolič vztraja, da ne bo več kandidiral. V času na čelu ZSSS je doživel vzpone in padce, še vedno pa verjame, da bi bilo brez sindikatov življenje slabše in da njihova moč ni usodna. Med dosežki našteva preprečitev privatizacije pokojninske blagajne leta 1998, opustitev ideje o enotni davčni stopnji leta 2005, zvišanje minimalne plače za nekaj manj kot 23 odstotkov leta 2010 in padec pokojninske reforme leta 2011. Kot enega neuspehov šteje razvoj dogodkov privatizacije po osamosvojitvi. Prvi mož ZSSS je priznal, da imajo sindikati svoje slabosti, a je prepričan, da še vedno opravljajo svojo osnovno nalogo. “Če v Sloveniji ne bi bilo sindikatov, bi bile razmere mnogo mnogo slabše. Tudi standardi demokracije, ki so že tako načeti in izkrivljeni zaradi vloge kapitala in evropskih institucij, bi bili mnogo mnogo nižji,” je zatrdil. Upadanje članstva ga ne skrbi pretirano, saj naj bi bilo vezano na propade tovarn in panog. V Sloveniji smo doživeli propad gradbeništva, tekstilne industrije, lesne industrije, kjer je bila sindikalna organiziranost zelo močna, je pojasnil. Na drugi strani v panogah, ki jih kriza ni tako prizadela, denimo v kemični in kovinskopredelovalni industriji, osipa ni bilo. Prav tako ne v sindikatih javnega sektorja, je ponazoril. Padec števila članov pripisuje tudi razmahu prekarstva. Mladi namreč vstopajo na trg dela s pogodbami za mesec ali dva in še ne razumejo, da bi lahko, če bi bili sindikalno organizirani, svoj položaj učinkoviteje uveljavljali, je ocenil. ZSSS je, da bi naslovila ta problem, pred nekaj meseci ustanovila sindikat prekarnih delavcev, je opomnil. Tistim, ki trdijo, da imajo sindikati preveliko moč, očita poenostavljanje. Za takimi trditvami so poskusi zmanjšati vlogo sindikatov, verjame. “Imamo določen vpliv, ne pa usodnega,” je ocenil. Strinja pa se z ugotovitvami nekaterih, da je v
