Konec je. Za preostanek poletja si bo treba najti kaj drugega. Vsaj za slab mesec, nato bodo športno vročico dalje podžigale olimpijske igre. Naslednji cel mesec nogometa pa bo spet čez dve leti, v Rusiji, na svetovnem prvenstvu. Prihodnje evropsko prvenstvo, kaj evropsko, tako vseevropsko, da niti turnirju ne bo več podobno, naj bi čez štiri leta igrali v 13 mestih v 13 državah. Kdo ve, kaj bo prinesel tisti eksperiment. Kaj pa nam je dal eksperiment, imenovan Euro 2016? Zdaj je, kar je Dilema kot v slovenski ligi, ko so tehtali med ligo desetih in širšimi različicami: je manj več, res da strnjeno kakovost, super tekme? Je treba zraven spustiti male in se iti nogomet za vse? Hja, bili so že boljši turnirji od Eura 2016, prvega s 24, nič več 16 reprezentancami. Čeprav imajo vsake oči svojega malarja: kar je za navijače dolgčas, trenerji označijo za mojstrovino taktike. A bilo bi nepošteno obsoditi male, nove člane Eurodruščine, da so raven igre spustili na previdno čakanje. Ne nazadnje sta najbolj epsko uspavanko prikazali Portugalska in Hrvaška. In pomanjkanja drame prvenstvu v Franciji vseeno ne gre očitati, četudi je lep kos turnirja veljalo, da je za čim več razburjenja na nogomet treba preklopiti čim bolj pozno. Do finala je padlo 2,14 gola na tekmo, kar še zdaleč ni najmanj v zgodovini. Novi sistem tekmovanja je pač omogočal napredovanje brez prevelikega tveganja. In spet - kdo bi lahko obsojal male, Portugalska je bila tista, ki se je do polfinala zvlekla brez zmage po rednem delu tekme. Pa ni bilo zato na zahodnem robu Evrope nič manj evforije. Reprezentančni nogomet zbudi in obnori celo državo. Če jih zbudi 24 namesto 16, je super. Vrnitve pa za Uefo itak ni. Zdaj, ko je še več tekem, še več prenosov, še več denarja, že ne. Bodimo tako majhni, Srečko Če v rani fazi turnirja skoraj nihče ni trznil, ko so bile na vrsti tekme, kakršna je Wales - Slovaška, je Euro 2016 prav zaradi novincev skupaj spravil nekaj neverjetnih zgodb. Od petih so šli dalje štirje, Al