Moralo je biti leto 1985, v srednji šoli, ko so nas peljali na ogled filma Moj očka na službeni poti (Moj tata na službenom putu). Čeprav smo vedeli, da gledamo film čislanega avtorja – Emirja Kusturice – smo si, mislim, predvsem zapomnili sočne dele. (Oh, Mira Furlan). Vsekakor nam kljub informacijam ni bilo povsem jasno, da gledamo ultra predstavnika jugoslovanskega filma, ki je zavzel Evropo.
