Nihče od njiju danes še ni omenil Tima, ki je globoko usidran tičal v ozadju njunih misli. Vsak na svoj način sta o njem premišljevala vedno bolj intenzivno. Posebej Eva. Dan izpitov, ki se je zdel še pred dvema tednoma varno daleč, skrit nekje v neoprijemljivi prihodnosti, je bil zdaj tu. Kakšna mešanica, je polglasno zavzdihnila. Tim in Žanova nora ideja, do katere se še zdaj ni znala trdno opredeliti, a jo je v neskončnost vznemirjala. Povrhu vsega je bil tu še odhod na morje; oh kako zelo se je veselila. Samo po nekaj dni so včasih, sila poredko, odšli doma. Mama vedno v spremstvu trenutnega partnerja, ki mu je na nosu pisalo, da sta obe s sestro zanj popolnoma odvečna družba. Tam se je Lana vedno veselila skupaj z njo v kanglico nabranih školjk in polžkov, ki so bili v resnici roparski rakci in so na tankih nogah hiteli nazaj proti vodi, če jih je prestavila na obalo, da bi jima delali družbo.

Tim jo je od tistega dne dalje gledal drugače. Seveda je to takoj opazila. Tudi njegovo obnašanje se je spremenilo. Nič več se je ni kot po nesreči dotikal, ko sta se srečevala. Z njo se je pogovarjal prijazno, a zdaj sta bila vedno oba v veliki zadregi drug pred drugim. Raje kot ne, je pobešal pogled in se kakšnemu srečanju na hodniku tudi izognil. Med njima je lebdela napetost, ki sta jo oba še kako občutila. Napetost, ki jo je iz dneva v dan vedno bolj vznemirjala, in ji v zadnjih nekaj dneh tudi že jemala spanec. Kot bi gledala, nekje od zunaj, zelo napet film z njo v glavni vlogi, tistih zadnjih dvajset minut, tik pred odrešujočo katarzo.

Kasneje, ko sta jedla pico, ki je nikoli ni mogla pojesti več od polovice, Žan pa z lahkoto v celoti in še vse, kar je ostalo na njenem krožniku, mu je kratek ton označil na telefon prispelo sporočilo.

Nikakršnega ugibanja ni potrebovala, da ne bi vedela, od koga je bilo poslano. Odložila je vilice in nož, sicer pa je bila tako že na polovici in se zazrla vanj.

»Štirica in petica,« se ji je nasmehnil, ko je prebral kratko vrstico. Uprla je dlani ob mizo, da bi skrila drhtenje prstov.

»Čestitam,« se je trpko nasmehnila. Kdo zdaj vodi neustavljivi tok dogajanja, jo je spreletavalo. Žan seveda in ona je v središču rdečega kroga, ki se suče vedno hitreje.

»Bratove dogodivščine se nadaljujejo,« se je on zahahljal napol sam pri sebi, ko sta se  vrnila na travnato obalo jezera a še vedno dovolj na glas da ga je slišala. »Vse kaže, da bo letos Timovo poletje,« je zaključil tok misli.

Ni zdržala več. Stisnila se je k njemu kar tam na brisači vpričo vseh in solze so ji same od sebe lile iz oči. Nekajkrat je tiho hlipnila vmes. To je bilo več kot je lahko mirno prenesla, njena čustva so bila preveč vzburkana.

»Saj ni treba, se bom že nekako izvlekel,« jo je božal po laseh, a njeno hlipanje je postalo še glasnejše, žalost še globlja.

»Saj ni to,« je čez čas obrnila objokane oči proti njemu, in smrknila skozi nos. »Všeč mi je, kar se dogaja in tako sem razočarana sama nad seboj, ker se temu ne zmorem upirati dovolj,« so se ji ponovno ulile solze.

Ves čas je vedel, da ima prav. Podprl si je glavo s komolcem in ji sproščujoče masiral tilnik. Z vitkimi močnimi prsti je odpodil napetost v njem.

»Nekaj posebnega si, zavidale bi ti vse ženske, če bi to vedele in znale občutiti. Ne bori se proti temu, sprejmi se,« ji je govoril.

Je imela Lana prav, se je spraševala. So res vse tri cepljene? Celo preklete. Je to prekletstvo, ker je tako močno? Je bila mama z vsemi njenimi partnerji kdaj resnično srečna? Takoj je zavrgla to misel. Ampak vseeno. Tako lahko je obtožiti samo sebe, kaj šele ostale.

»Ni prav,« je zamrmrala. »Ni prav,« je ponovila še enkrat.

»Prav je vse, za kar se dogovoriva, in nama je všeč,« jo je tolažil.

Četrti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ

Pozno v večer sta pripravljala potovalke, ki so zdaj končno druga poleg druge stale varno zložene v velik BMWjev prtljažnik. »Preveč imaš vsega,« jo je nekajkrat v smehu opozarjal. »Na jug gremo, ne na sever.«

»Ampak saj bom potrebovala,« mu je ugovarjala. Tri tedne. Nikoli ni bila še nikjer toliko časa z njim. Včasih sta preživela vikend skupaj, in zadnje novoletne praznike, a je bila že takrat vmes trikrat doma. Zdaj pa, kot bi se poročila in odhajala na medene tedne.

Ob postelji je ostale samo še najnujnejše stvari, ki jih bosta na hitro pograbila zjutraj.

»Nova pižama?« je bil presenečen, ko je prišla iz kopalnice in slekla kopalni plašč in ga položila na ročno prtljago v kotu. Tudi tega ne sme pozabiti.

»Ni nova. Skoraj nikoli je nisem nosila do nocoj.«

»Bi rekel, da ne,« se je nasmehnil. K njemu v posteljo je vedno zlezla gola. O tem ni bilo nikoli nobene debate.

»Lepa je,« je pohvalil kratke vijoličaste hlače, zavezane na pentljo s črno vrvico. Ohlapna majica brez rokavov s širokimi naramnicami je obljubljala udobno in ne prevroče spanje.

»Hvala,« se je vljudno zahvalila in se še sama ulegla v posteljo. Nekaj časa sta nepremično ležala in prisluškovala zvokom v hiši, ki se je počasi umirjala. Kako razburljiv dan. Popoldne je Žanov in Timov oče popolnoma evforično razpoložen zaradi Timovega uspeha, zakuril žar. Pekel je zrezke za oba mlada inštruktorja in še za vse ostale, tudi posebej po lastnem receptu močno papricirani čevapčiči niso manjkali na kadeči se litoželezni plošči, ki jih ženske sploh niso mogle jesti. Tudi obilje čebule, ki jim jo je bogato in na debelo narezal zraven, jim ni preveč dišalo.

Prisluškovala je zvokom iz kopalnice v njihovem nadstropju. Vsi trije so si delili zgornjo, medtem ko sta starša uporabljala tisto spodaj, in mama ji je nekega dne zaupala, da je prav vesela, da je končno lahko nehala čistiti za njima. S tem je mislila na Žana in Tima, ki sta se v zadnjih letih striktno začela držati čistoče.

Tudi on je popolnoma buden zrl v mrak sobe in jasno razpoznaval že tolikokrat slišane zvoke. Slišal je, kako so se zaprla vrata kopalnice in nekaj sekund kasneje še vrata Timove sobe.

Še minuto nazaj popolnoma mehak, to je vedela, saj je imela nogo pokrčeno preko njegovega boka, je zdaj popolnoma otrdel.

»Stoji ti,« je polglasno omenila.

»Timu najbrž tudi,« se je njegov nasmeh zablisnil v slabi luči, ki je prodirala skozi napol odprto okno. »Čas bo za njegovo nagrado.« Z roko jo je pogladil po notranjem delu stegna, prav do roba ohlapnih hlačk pižame in posegel podnje.

»Zdite se zelo pripravljeni, gospodična,« ji je zašepetal v uho, ko je otipal njeno vlažno in vročo mehkobo, ki se je pod njegovimi prsti kar sama odpirala.

»Kaj pa če noče?« Ta misel je bila nenavadna. Žanova igrica bi brez Timovega sodelovanja hitro in neslavno propadla. In, se je zdrznila, slabo bi se počutila, če bi jo mlajši brat poslal nazaj. Zavrnil. Tega si ni znala predstavljati. Bi se kaj takega lahko zgodilo?

»Zadnji tedni nič ne kažejo v to smer,« jo je potolažil.

Nekaj časa sta še ležala molče. »Pojdi zdaj,« jo je rahlo pocukal za hlačke, »čas je.«

»Saj ne vem kako,« se mu je nekoliko upirala. Tudi skrbelo jo je. »Jaz sem se prvič samo prepustila tebi. Ni primerljivo. Fantje ste drugačni.«

»Vodi ga,« ji je svetoval. »Predvsem pa ne kompliciraj. Nobene predigre, nič. Preveč bo že vznemirjen. Ne igraj se z njim.«

Upal je, da ne bo premaknila roke, s katero ga je držala. V hipu bi mu prišlo. Bil je zrajcan do konca. Najraje bi jo nataknil kar tukaj in zdaj, a potem bi bilo vsega konec, ali pa bi drama povzela nov docela nepredvidljiv tok dogajanja. Tega ni želel. Držal se je načrta.

»Ne hiti, bodi dobra z njim. A vseeno se kmalu vrni,« jo je spodbudil še z rahlim trepljajem po stegnu.

»Bom,« mu je obljubila in vstala. Ko je nataknila velike copate z zajčjimi ušesi je šla, in tiho so se zaprla vrata njegove sobe za njo.

Četrti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ

Nekaj sekund se je pred na stežaj odprto omaro odločal, ali naj obleče samo spodnji del pižame, ali naj gre v posteljo nag. Potem se je le odločil za udobne boksarice. Menda ne bo zavonjala, da je v kopalnici uporabil Žanov dezodorant, a svojega pač ni imel. Dišeči šampon mu je do danes vedno zadoščal. Erekcijo je imel ves čas, a je upal, da se pod odejo to ne bo takoj opazilo. Najraje bi z roko nekajkrat potegnil po njem in vedel je, da bi mu v trenutku brizgnil. No tega ni hotel. To bi šele bila prava zmešnjava. Žan zagotovo nima takih težav, ga je zbodla misel.

Mogoče pa ne bo prišla, ga je spreletelo v naslednjem hipu, ko se je ulegel v posteljo in se samo napol pokril z lahko poletno odejo poslikano z žerjavi v letu. Lahko ji Žan sploh ne bo rekel, ali pa se mu bo preprosto uprla. Shit happens. Kaj on tu more. Toda za ocene in trud zadnjih tednov mu ne bi bilo žal, tudi če Eva ne pride.  Ta dva izpita sta bila najboljše, kar je do sedaj opravil v življenju … Samo nekaj važičev v razredu je trdilo, da so že seksali s puncami. Z veseljem bi zabil to druščino lažnivcev in važičev, da je on to v resnici  že počel.

Ampak saj ji bo Žan rekel. To mu je čez dan popolnoma jasno namignil. Brat ne laže. Nikoli. Tudi jaz ne več, ga je spreletel ponos. Kako se je vse lahko spremenilo v tako kratkem času? V dobrih dveh tednih. In to kakšnih dveh tednih. Eva.

Napet do skrajnosti, je v svetlobi majhne lučke na omarici in z tablico v naročju (odločil se je, da bo navidezno srfal po netu, ko bo vstopila) videl kako se je premaknila kljuka na vratih. Nikoli si ne bi mislil, da ga lahko tako stisne v želodcu. Niti ko je dopoldne pri matematiki dobil list z nalogami ga ni toliko, kot ga je zdaj, ko so se vrata odprla in je vstopila. V kratki ohlapni lila pižami in dvema zajcema z velikimi ušesi namesto copatov na nogah. Bog. To so sanje.

»Dober večer,« ga je pozdravila in glas, kot ne bi bil njen. Zvenel je drugače, ne bi znal opredeliti kako.

»Še ne spiš?« je stopila do postelje.

»Malo srfam,« je pokazal na tablico, vesel, da ga zaradi stiskanja v grlu glas ni izdal. Daljšega stavka ne bi zmogel. O tem je bil trdno prepričan.

»Dajva poglejva kakšno bo jutri vreme?« je sedla k njemu na rob postelje in ko se je pomaknil vstran proti steni, je potegnila gor še noge in ju oba pokrila do kolen.

»Da naju ne bo zeblo,« se je nasmehnila. Pokrčila sta noge in gledala v na kolena naslonjen ekran. Vesel, da mu ni bilo treba govoriti, in da je s pokrčenima nogama skril erekcijo, je hitro v iskalnik odtipkal ‘vreme’, saj se do tega trenutka še nikoli ni kaj dosti zanimal za vremenske napovedi in je moral iskati na novo.

»Tule bo,« se je prikazala stran in nekaj sekund sta oba zaverovano strmela vanjo.

»Poiskati bi morala Hrvaško,« je menila. »Primorski konec.«

Živo se zavedajoč tesnega dotika njenih nog, so mu prsti vajeno švignili po gladki površini. Tudi napoved za Hrvaško primorje je hitro našel.

»Lepo bo,« sta se strinjala in strmela v rumene sončke, ki so opredeljevali prihajajoče dneve, precej dlje, kot je bilo to potrebno. Čez nekaj trenutkov se je pomaknila niže, uživaško iztegnila noge in se obrnila na bok proti njemu.

»Čestitam še enkrat,« je rekla, mu ovila roke okoli vratu in ga mehko poljubila na lice.

»Saj ni bilo nič,« se je branil. Ni vedel, kam bi odložil tablico, Eva je bila povsod, njene gole noge so se dotikale njegovih in od nje je vela dišeča toplota. Odeja je ostala nekje pri nogah in ob premikanju so se mu spodnje hlače napele kot šotor.

»Tiščijo te,« se mu je nasmehnila in pokazala na štrlino.

»Saj ni nič,« je s težavo izustil odgovor in se zdel sam sebi bedast. Kot ne bi znal reči ničesar drugega.

»Dajva jih dol,« je predlagala, kot da gre za igro slačenja, katere pravila si bosta sproti izmišljala.

»A zdajle?« mu je ušlo in najraje bi se ugriznil v jezik, ali se kar vpričo nje oklofutal. Kdaj pa, bedak, so mu švigale misli in začutil je, kako so mu še bolj zažarela lica.

»Ja zdajle oba,« mu je zaradi njega igrivo, a v resnici tudi sama vznemirjena, odgovorila. Ne kompliciraj in vodi, so ji po glavi zarojila Žanova navodila.

»Uf, prav,« je privzdignil boke in potegnil boksarice dol, da se je blaga osvobojen korenjak končno lahko postavil strmo pokonci. Ko jih je skupaj s tablico potiskal proti kotu postelje, je lahko videl, kako je razvezala pentljo spredaj na hlačah in jih tudi sama potegnila navzdol. Šele ko je vlekla majico preko glave in ga ni videla, se jo je upal dobro pogledati in nič, kar je do sedaj videl na internetu, se ni moglo primerjati lepoto golega dekleta v njegovi postelji.

Prijela je za rjuho, »pridi sem,« se je moral iz otrplega sedečega položaja uleči tesno obnjo, da jo je lahko razprostrla čez oba.

»Naredila si bova šotor, saj gremo jutri na taborjenje,« jo je za hip premagal nervozen hihot, da se je tudi sam zraven leseno nasmehnil, a se je Eva že v naslednjem hipu zresnila. Z iztegnjeno dlanjo ga je pogladila po licu, a bolj kot tega dotika se je zavedal, da jo s penisom pritiska nekam v bok ali trebuh. Raje sploh ni pogledal dol.

»Poiskati morava prostor zanj, če ne nama bo ves čas nagajal,« mu je zašepetala v ušesno školjko.

»Mhm,« se je strinjal, čeprav ni vedel, kako bosta to izvedla. Vsa teorija in praksa, katere je bil polno medomrežje, je zdaj nekam izpuhtela. Tako preprosto si je bilo vse to ogledovati na ekranu.

»Še bližje pridi,« se je spretno, še sam ni vedel kako, zmuznila pod njegovo zakrčeno telo. Bog, kako je lesen. Sam ni vedel, ali jo pritiska, ali jo mogoče kaj boli pod njegovo težo. Štorast kot Davor pri košarki, mu je za hip spreletelo možgane, da bi se ji skoraj še sam živčno zahehetal v obraz pod njim, a se je k sreči zadržal. Takoj je opazila njegov nasmeh. »Opri se na roke,« mu je svetovala in se še sama prijela za njegove komolce.

»Čakaj, previsoko je,« je začutil njeno roko, ki je šinila navzdol in mu ga popeljala niže. Nekoliko je še privzdignila boke in hipoma mu je kar sam zdrknil noter.

Nikoli si ni predstavljal, da bo tako. Kot bi se cel potopil vanjo. Občutek neizmerne sladkosti mu je jemal sapo. Tudi po sprintu na sto metrov mu ni tako razbijalo srce. Kratko je zasopel skozi napol odprta usta.

»Popolnoma pri miru bodi,« ga je pomirjujoče z obema dlanema pogladila po obrazu, kot bi mu hotela ohladiti žareča lica in položila noge zadaj na njegove, se nekoliko napela navzgor in zdrknil mu je še globlje.

Ničesar več se ni zavedal, samo neizmerne topline in mehkobe, v katero je bil pogreznjen in silovitega utripanja organa, ko se je praznil vanjo. V naslednjih sekundah mu je telo postalo svinčeno težko, roke so mu popustile in spustil se je nanjo.

Končano, je pomislila in mu nežno božala hrbet, drsela z nohti po koži, vroči od vlažne vročine in ga gladila po laseh. Posegla je proti omarici in ugasnila lučko, pred katero sta se prej skrivala z rjuho. Pogreznjena v zakrivajoči mrak, ki mu je prijazno omogočal, da je v teh trenutkih tudi sam s seboj, da si opomore, da se zave kaj se je dogodilo.

Živo je občutil dotike njenih mehkih rok, vlažne poljube na vrat in čas je odtekal počasi.

Tako zelo njen je. Samo njen v teh trenutkih, je uživala pod njegovo težo in čakala, da se povrne nazaj. Neskončno hvaležna Žanu za to izkušnjo, ki ji jo je podaril, neizmerono zadovoljna sama s seboj, ker ga je tako zelo osrečila. Zavedajoč se dejstva, da ne bo več velikokrat tako, da bo kmalu tudi  Tim postal zahteven ljubimec, zavojevalec, ki ga bo vodil nikoli mirujoči falus, tako drugačen od fanta, ki zdaj ves ranljiv leži v njenem samo zanj odprtem naročju, so ji pritekle solze iz oči.

»Tiščim te,« se je ovedel in se ponovno uprt na roke privzdignil. »Ne ne,« mu je ugovarjala, a sta se vseeno skupaj objeta prevrnila na bok. Pri tem se mu je iztaknil in bilo mu je, kot bi se nepovratno oddaljil od nečesa, kot bi izpadel iz kroga, v katerem je živelo življenje samo.

Še enkrat ga je poljubila na vroče suhe ustnice; kako zelo mu je v tistih trenutkih razbijalo srce in ne bi mogla zagotovo povedati, ali je tudi njej takrat tako, in prižgala lučko. Svetloba je planila po sobi in bila sta zopet Eva in Tim.

»Obrisati bi se morala, obilno si zalil mojo rožico,« je z nasmehom pojasnila hipno zadrego, ko sta med premikanjem začutila mokroto na ležišču.

»Boš spal nag?« se je zahihitala, ko je z nogo potegnil boksarice z dna postelje navzgor in ji jih podal.

»Saj je toplo,« je menil in se še sam obrisal, ko je končala. Upal je, da bo postelja še dolgo dišala po njej in njuni ljubezni.

»Moram iti zdaj,« se je usedla in pobrala pižamo v roko. »Tudi Žan čaka.«

S stisnjeno dušo je prikimal. Zdaj je vedel, na kaj čaka brat in kaj mu je pravkar podaril. Zaželel si je, da ne bi nikoli odšla.

Četrti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ

Žan jo je pričakal buden v postelji.

»Kako je bilo?«

»Lepo,« je nekoliko zasanjano odgovorila, ko se je kobacala k njemu.

»Je bratcu prišlo?«

»Ne bodi tak, no,« se je zavzela zanj. »Seveda mu je.«

»In tebi?«

»Ne.« Zakaj bi ji, saj tega ni nihče pričakoval, niti ni bila zato tam.

Ni zdržal več. »Postavi se na vse štiri,« je zahteval in takoj  je ubogala.

Z globokim vzdihom ga je sprejela. Dvotedenska napetost, po kateri se je Tim že sprostil, se je postopoma nabirala tudi v njej. Žan je vedel kaj potrebuje. Nepopustljive roke na bokih so jo vozile naprej in nazaj in vsak gib je pospremila z glasnim pozdravom, dokler ji ni obraza potisnil navzdol v blazino, ki je pridušil njene krike, ko so se ji pred očmi utrnili svetli bliski.

Tako glasna ni bila še nikoli, je poslušal njeno pesem in z divjimi sunki, globoko iz medenice, brizgnil seme vanjo.

Avtor zgodbe »Timovo poletje« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.