Metuljčica je elegantno klečala ob Gospodarju in mu s prsti nežno drsela po koži, ki je bila še vlažna od vročega ljubljenja. Izdatno si jo je privoščil ob koncu seanse v zanesljivem ritmu tri globoke in dva plitka. Zdaj ga je ljubkovala tako kot je On imel najraje in kot je po njegovih besedah znala samo ona. Gospodar, ki ji je pomenil vse na svetu, ki ji je v zadnjem hipu podal roko, jo potegnil iz brezna propada in jo vzgojil v brezhibno sužnjo. Zdaj nikakor ni več razumela svojega življenja, kakršnega je živela, preden je srečala Njega. Dvajset izgubljenih let je pomislila. Ne, to ne bi bilo pošteno do nje, se je zdrznila, saj je bila še otrok. Pet izgubljenih let se je strinjala sama s seboj in ga še naprej nežno gladila s pomirjujočimi gibi.

Današnje dogajanje je poteklo kot v sanjah. Vsega je bilo dovolj. Gospodar je vznemiril njena čutila do skrajnosti in jo s spretno uporabo orodij popeljal do točke, ko je dojemanje postalo samo še bolečina pomešana z neskončnim užitkom. Hvaležna mu je bila za to. Njeno telo se je zdaj umirjalo in počasi prehajalo nazaj v normalno stanje. Služila mu je kot popoln instrument na katerem je udejanjil svojo domišljijo.

Preobrnil se je na hrbet in se prepustil nežnim dotikom njenih dlani še s prednje strani. Po nekaj minutah, videla je, da je globoko zatopljen v lastne misli, ji je zadržal roko. Takoj je ubogljivo obmirovala.

»Več kot pet let mi zvesto služiš,« je spregovoril z zamolklim, od ugodja, in notranjih čustev obarvanim glasom. Še vedno jo je držal za roko, kot bi hotel poudariti tudi osebno vez med njima, ki se je v tem času spletla.

»Da, moj Gospodar,« je v skladu z ritualom ogovorila. Temu ni bilo ničesar dodati, niti odgovora od nje ni pričakoval. Nekaj časa sta obmirovala, ujeta v trenutku in v lastne misli. Gospodar in njegova sužnja v igri, ki to že nekaj let ni bila več, ampak se je spremenila v življenje samo. Združena v simbiozi, ki je pogojevala njun obstoj. Brez nje tudi Gospodar ne bi več obstajal.

»Je na tem svetu sploh kaj, česar ne bi naredila zame?« se je med vprašanjem obrnil na bok in se zagledal v ob njem klečeče dekle. Spustil je njeno dlan in jo pogladil po razpuščenih, nekoliko zmršenih rjavih laseh, se s konicami prstov poigral z obročkom na prsni bradavici, ki se je takoj postavila pokonci.

Metuljčica je ob dotiku rahlo zadrhtela. Njeno telo je bilo še vedno vznemirjeno in je silovito odgovorilo na ponoven dražljaj.

Vprašanje jo je presenetilo, saj sta odgovor že dolgo poznala oba. Začutila je, da se morda v ozadju skriva nekaj več. Preverjanje se nikoli ni zdelo potrebno in kot tako nenavadno. Gospodar je zdaj zahteval potrditev.

»Vse bi naredila za vas, moj Gospodar,« je ponižno odgovorila. Ponovno je zadrhtela, kajti v nji se je začela razraščati napetost pričakovanja.

»Ogrni se z rjuho.« Gospodar je opazil njeno drhtenje.

Metuljčica se je ubogljivo zavila v temno rdečo satenasto tkanino. Nikakršne besede kot, ‘saj me ne zebe, ni potrebe’ ali ‘v redu sem,’ ji niso prišle na misel. Navodilo je bilo nedvoumno in kot takega ga je takoj izpolnila. Tako je bila naučena.

»Veliko lahko zaobjameš z besedo vse. Življenje samo, če že ravno hočeš,« je pokomentiral njen odgovor.

Zdaj je bila že popolnoma prepričana, da so ti stavki samo uvod v nekaj, kar bo sledilo v naslednjih minutah. Morda neobičajen ukaz, vznemirljiva zahteva, izbruh Gospodarjeve domišljije, ki jo bo ponesla na svojih krilih, ali pa samo pomoč njegovim sorodnikom pri organizaciji piknika. ‘Vse’ je bilo obširno kot vesolje, nekaj, česar se z mislimi nikakor ni dalo v celoti zaobjeti. O tem se je v celoti strinjala z njegovim komentarjem.

»Čas je za spremembe,« je spregovoril.

Zdaj je bila vesela, da je zavita v toplo tkanino. Njegov glas je bil hladen in resen. »Za nekaj časa boš odšla služit drugemu Gospodarju.«

Srce ji je sredi utripa za hip obstalo. Kakor so ji v glavi odzvanjale njegove besede, tako je njeno telo postalo popolnoma otrplo. Končno je lahko ponovno zadihala. Previdno je zajela sapo, srce ji je zopet začelo normalno biti.

»Drugemu Gospodarju,« je zašepetala. Mogoče je razumela narobe, se je za kratko sekundo vdajala slepemu upanju, dokler ji niso njegove besede potrdile slišanega.

»Da. Gospodarju Yannu.«

»Yannu?«

Stotine misli ji je v trenutku preletelo glavo in začutila je, kako se ji želodec vozla v brezoblično kepo.

»Saj ga že dolgo poznaš,« je na kratko pribil Gospodar.

»Yann je že star,« ji je hipoma ušel stavek, sama ni vedela od kod in čemu bi bila njegova starost zanjo sploh pomembna.

»Gospodar Yann,« jo je zdaj že popravil. Prvič, in samo takrat, in samo zaradi presenečenja, ji je spodrsljaj blagohotno odpustil. »Ravno zaradi tega te bo še toliko bolj potreboval.«

Res je bil star in še nekoliko nor po vrhu vsega, so jo spreletavali spomini. Enkrat so se srečali na neki skupinski senasi in nekaterih stvari, ki so se takrat dogodile med njimi, res ne bi želela prav kmalu ponovno doživeti. Tudi na kavo je že kdaj prišel, kadar se je zadrževal v Ljubljani.

»Služenje njemu te bo še bolj definiralo kot sužnjo,« jo je skušal nekako potolažiti, kar je bilo zelo prijazno od njega.

»Ampak jaz sem zavezana Vam,« se je oprijemala vsake rešilne bilke, ki so bile glede na njun odnos v tem primeru posejane zelo na redko.

»Zavezana si, da izpolnjuješ moje ukaze in želje. Nekatere celo prej kot jih izrečem,« ji je nekoliko nagajivo pomežiknil, a se v celoti zavedal njene stiske. Polglasno je zavzdihnil. Težki časi vsem nalagajo težke preizkušnje.

»Da, Gospodar,« je povesila pogled in ponižno sklonila glavo.

»Gospodar Yann je prijazen in dobro situiran gospod. Celo lasno podjetje ima. Glede na njegova jesenska leta te bo v glavnem pustil pri miru.« Nasmehnil se je in skušal dodati še nekoliko več humorja v svoje besede:

»Nekaj let počitka ti bo dobro delo. Življenje ti do zdaj ni prizanašalo. Tudi jaz sem bil velikokrat precej neprijeten.«

»Raje bi ostala z vami. Vi ste moj Gospodar.«

Vedela je, da njeno ugovarjanje zdaj že presega vsakršno mero nenapisanih pravil, ki so vodila njun odnos. Samo upala je lahko, ga s takim obnašanjem ne bo vznemirila. Tega si ne bi nikoli mogla odpustiti.

»Tudi jaz bi marsikaj raje. Večina želja se nam nikoli ne uresniči. Sicer pa bom ostal tvoj Gospodar. Za vedno. Naj te to ne skrbi. Pri Yannu boš samo začasno, oziroma dokler bo tako želel. S služenjem njemu v resnici služiš meni.«

Previdno se je oprijela še zadnje bilke. Njena predanost študiju in uspehi so ga ničkolikokrat razveseljevali, njej pa vlivali spodbudo.

»Rada bi se še naprej šolala …«

»Diplomiraš lahko tudi v Mariboru. Magisterij boš lahko opravljala tam. Ljubljana vendar ni središče celotnega sveta.«

Metuljčica je v stiski obmolknila. Vsakršna nadaljnja diskusija bi postala že neokusna in bi presegla dovoljeno mero. Gospodar je vedno vedel, kaj je zanjo najboljše in prepričana je bila, da to zagotovo ve tudi tokrat. Veliko bolje kot ona. Ni še prišel čas, da bi lahko ponovno zaupala lastnim odločitvam. Do zdaj so ji prinesle samo trpljenje in kot zakleto so se vedno vse izkazale za napačne. Nekatere takoj, druge po nekaj mesecih. Iz leta v leto je tako nadaljevala. Iz slabega na še slabše. Dokler ni spoznala Njega. Zavedala se je, da v zadnjem trenutku. Njeno življenje je zdaj pripadalo Njemu, bila je njegova stvaritev.

»Izkoristi vikend za pakiranje, odpeljeva se v nedeljo proti večeru,« je določil.

Nadaljevanje sledi…

Avtor »Najinega poletja« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.