Tako zelo opevanim Belgijcem se je zgodila Italija. Tista klasična, tipična Italija, ki mukoma najde pot do gola in svojo obrambo neprodušno zapre za zmago. Nič zato, če so “azzuri” letos, sodeč po imenih, ena najslabših generacij, kar jih je Italija poslalala na nogometno tekmovanje. Imena na papirju ne pomenijo nič, če ni iskrice. Belgijci so bili živ dokaz za to, Italijani pravo nasprotje, prava ekipa. Že himno so energično zapeli z zanosom, ki so ga prenesli tudi v igro. A cele prve pol ure igre niso zapretili tekmecem. Potem pa se je zgodilo. Italijanski Franz Beckenbauer, Leonardo Bonucci, je s polovice igrišča našel Emanueleja Giaccherinija, ki lani niti za angleški Southampton ni bil dovolj dober (sledila je posoja v Bologno). Za gol proti morda najboljšemu vratarju angleške lige Thibautu Courtoisu pač. Veselje je bilo tolikšno, da si je med proslavljanjem selektor Antonio Conte uspel tako poškodovati nos, da je pritekla kri. Nič zato. Svojega kolega na nasprotni strani Marca Wilmotsa je taktično nadigral. V italijanskem stilu. Njegova podcenjena ekipa je bila na igrišču večji del tekme v podrejenem položaju, a je to izkoristila v svoj prid. Bolj kot se je bližal konec, bolj so se Italijani branili – in prežali na protinapad. Zadnji žebelj brezidejni, nenavdahnjeni Belgiji v krsto je tik pred zadnjim sodnikovim žvižgom dobesedno zabil Graziano Pelle. In tako se je reprezentanca, specializirana za velika tekmovanja (in tudi kvalifikacije, kjer je nepremagana že 50 tekem), zavihtela na vrh lestvice v skupini E, Belgija, najboljša evropska reprezentanca na Fifini lestvici, pa ostaja še veliko dolžna.Šport
