Kar smo v začetku poletja spet dobili v Sloveniji, je na Finskem samoumevno - točenje alkohola na športnih prireditvah. Kot, za razliko od mojega komentatorskega kolega Petra Vilfana, nisem za naturalizacijo Američanov, ki nimajo zveze s Slovenijo, tudi nisem ljubitelj te uredbe. A če bo rešila klube - tudi prav. Finske mora kar dobro reševati. Če nimate sedmih evrov v žepu, se lahko v Hartwall Areni odžejate le z "vodo iz komunale", kot je nekoč med intervjujem pijačo naročil selektorjev pomočnik Jaka Laković. Načeloma pa Finci kar dobro omejujejo pitje. Ko je moja skoraj 30-letna radijska kolegica v trgovini kupila lonkero, neke vrste finski radler, je morala trgovki dokazati polnoletnost. Izbora brezalkoholnih vin, kot ga imajo tu, še tudi nisem videl nikjer. Tudi sicer po 21. uri ni mogoče kupiti alkohola (žganih pijač v običajnih trgovinah pa sploh ne, ampak v specializiranih "alco shopih"), ob 3. uri se v mestu zaprejo vse diskoteke. "S čim, za vraga, si pa ti tako hudo kaznoval svoje ledvice?" sem si zatorej mislil, ko sem ob 10. uri zjutraj pred trgovino zagledal povsem pijanega sivolasega možakarja, ki je deloval tako urejeno, da bi ga z lahkoto posadil za voditeljsko omizje televizijskega dnevnika. Pa sem še isti večer ugotovil ne le to, s kako lahkoto in po kako "dumpinških" cenah se v Helsinkih pride do alkohola, ampak celo, kako doživetje je to. Med sprehodom okrog pristanišča sem namreč zagledal poln trajekt babic, kako vlečejo vozičke in kovčke proti avtomobilom, v katere nalagajo steklenice. Seveda v deželi tisočerih jezer ni šlo za vodo. Malce sem se pozanimal in ugotovil: plovba do 87 kilometrov oddaljenega Talina traja dobri dve uri, ob nakupu velikih količin opojnih substanc pa so prihranki enormni. Tudi zato se številni Finci po ulici sprehajajo kar s steklenicami piva. Kar Američani strogo kaznujejo, bi se Berlinčanom zdelo domače. A nekaj je treba priznati. Če po veseljačenju v navijaški coni kak košarkarski entuziast obleži, mu na tleh družbe