Je le ena od dveh držav, ki sta na vsakih olimpijskih igrah od leta 1908 osvojili kakšno medaljo, a prav posebno športen narod se mi ti Finci ne zdijo. Resda s tekom na smučeh odhajajo v službe, a v tem jih Norvežani prekašajo. Resda je nacionalni šport številka ena hokej, a bog ne daj, da jim omeniš Švede. Plošček v glavi bi skalil podobo varne države. Resda imajo izjemne dirkače, a kaj, ko sta najboljša dva, Räikkönen in Bottas, drugi violini v svojih moštvih formule 1. V alpskem smučanju in smučarskih skokih smo jih že zdavnaj presegli, pa tudi v nogometu … Ups, skoraj bi pozabil na Olimpijo. Tudi v košarki so bili donedavno analfabeti. Eksoti. Pustimo na strani slovenski Eurobasket 2013, ko sem svojim bližnjim predlagal nakup vstopnic za spopad Slovenije in Finske, potem pa so ob življenjski priložnosti občudovati čarovnije Gorana Dragića v živo in z nakupom pregrešno drage vstopnice imeli čast videti, kako selektor Božidar Maljković kalkulira, posadi Dragića na klop in izgubi, čeprav mu je cela dvorana skandirala, česa si želi. Totalno podcenjevanje gledalcev in absolutna sramota. Trenerska penzija neizogibna. Finci ne kalkulirajo. Če so v Helsinkih navijači za vstopnice odšteli tudi po 98,5 evra, so si zaslužili boj za zmago, pa četudi proti ekipi, ki lovi četrto zaporedno medaljo. In introvertirani narod, s katerim je nemogoče brezsmiselno kramljati, če res nimaš nič konkretnega povedati, je norel. Dan prej sem sedel na vlaku in občudoval, kako se Fincem ljubi buljiti v telefone, tokrat pa sem se čudil, kako lahko trezni razgrajajo po vlaku in z napevi slavijo zmago nad Francozi. Oni, narod, ki je tako zanič v športu, da si izmišljuje svoje. In potem med sabo tekmujejo na svetovnem prvenstvu v nošenju žene, metanju mobitelov ali gumijastih škornjev, močvirskem nogometu, lovu na komarje ... Bog ve, kaj sem še izpustil. A še vedno se bolj navdušujem nad slovenskimi navijači. V gruči 200-tih grl se zberejo v Helsinkih, kjer o cenah namestitev raje niti ne pišem,