Košarkarji so ledno dvorano zamenjali za vroč turški parket, jaz pa pulover, jopico in na njej še jakno za kratke hlače. In brezhiben finski javni prevoz za – turški taksi. Uro in pol sem doma preračunaval, kako bi s turškim avtobusom ali podzemno železnico prišel od letališča do hotela in na koncu obupal. Res nima smisla. Pa sem se v nepopisni gneči carigrajskega letališča postavil v dolgo vrsto za taksi. Čakal sem in čakal … in na koncu podlegel pritisku. Neki taksist čez ulico me je privabil k sebi. Ko mu povem destinacijo, izstreli: 170 lir! Ogromno, dobrih 40 evrov, rečem. Pa hiti razlagati, da je to fiksna tarifa, da samo odsek avtoceste stane 60 lir … Mojih prigovarjanj, da sem čez palec naračunal veliko manj, ne razume. "Ne razume." Hja, nič, po celodnevnem potovanju z 20-kilogramskim kovčkom, torbo za namizni računalnik in z nahrbtnikom se vdam. Vozi brez smernih utripalk, vijuga sem ter tja in trobi, medtem ko v Googlov prevajalnik vpisuje turško besedo za – zapor. Hiti mi razlagati, da je njegov brat nepravično za deset let v zaporu zaradi nekakšnega streljanja. Da je tudi on sam nekoč bil varnostnik in da obvlada borilne veščine, čeprav jih nikdar ni treniral. In potem preklopi na pritoževanje. Da so cigarete drage, čeprav so v resnici pol cenejše kot v Sloveniji. Da je bencin drag. Da je vse drago. In da taksi vozi 18 ur na dan. "Torej šest ur spiš?" vprašam. "Ne. Štiri ure spim, dve uri pijem," se zareži: "In na koncu dneva mi tako ne ostane nič. Sploh zadnjič, ko sem plačal 95 dolarjev (zakaj dolarjev, mi še zdaj ni jasno, op. p.) kazni policistu. Moral bi imeti omejitev 60.000 kilometrov vožnje, pa sem jih prevozil 200.000." Zoran Mijatović"> Zoran Mijatović Dečko, ki naj bi bil star 30 let, a je po bradi že siv, se mi kar zasmili, čeprav me pusti pri 30 stopinjah pred neko pešcono, češ da dalje ne sme in da moram prehoditi le 100 metrov. Po polurnem tavanju, ki ga zaključi policist, pridem do hotela, ki stoji ob cesti. Ko sliši za mojo očit