V zadnjih dneh kroži po družabnih omrežjih kratek posnetek iz časa kampanje za brexit: zamaskiran aktivist zažiga evropsko zastavo; poskusi kar nekajkrat, a zastava noče goreti. In pojasnilo: direktiva Evropske unije določa, da morajo biti zastave iz negorljive tkanine. Nisem šel preverit resničnosti te trditve in še manj dejstva, ali gre zares za posnetek iz časa kampanje. To me navsezadnje ne zanima; štos je dober, kar je edino pomembno. Vse skupaj pa kaže na pozitivno plat šestdesetletnega dela Evropske unije. Veliko je namreč dosežkov, ki jih niti ne zaznavamo, vendar so zelo pomembni. Na primer, na področju varnosti električnih predmetov, ki morajo ustrezati dokaj strogim evropskim standardom in nositi posebno oznako CE; oznako, ki jo najdemo tudi na igračah; Italija je pomorska dežela in ni redko, ko policija v pristaniščih najde blago, ki ne ustreza standardom, ga zapleni in uniči. Gre za našo varnost, za varnost vseh prebivalcev vseh držav Evropske unije. Seveda, potem so tudi pretiravanja; in nedoslednosti, napake, kot na primer pri hrvaškem teranu. In tudi razprave, ki se slišijo smešne; pred leti je tekla dolga polemika o obliki straniščnih školjk, ker so Angleži vztrajali pri svojih standardih, “celinski” Evropejci pa pri svojih. Ne spomnim se, kako se je zadeva končala, bila pa je dokaj vedra, predmet dovtipov in karikatur. In to ni preprečevalo uporabe nestandardnih školjk, ne na Otoku in niti na celini. Sicer bi bile posledice zelo hude. Pa tudi sicer vse še ni tako, kot bi moralo biti. Svoj prenosni računalnik sem kupil v Italiji, že v Sloveniji, pa v Avstriji in v Nemčiji, da o Angliji sploh ne govorim, ga ne morem priključiti na omrežje. Vtikala namreč niso standardizirana in človek mora nositi s seboj kar nekaj opreme, da glede na drugačne vtičnice lahko mirno preživi s svojo elektroniko, ki je danes res nujen pripomoček. Kar nekaj bo treba še postoriti. No, že v tem je zaznavna zamisel Evrope več hitrosti, o kateri zdaj vsi govorijo. Kdor bo “pri
