Glede na štiri parametre Slovenija pri dveh – temeljna zaščita in družbena vključenost – sodi med države s srednjim tveganjem, veliko tveganje pa si je Slovenija prislužila pri tržni pluralnosti in politični neodvisnosti. Poslabšanje je Slovenija zabeležila na področju temeljne zaščite in tržne pluralnosti, medtem ko tveganje glede politične neodvisnosti in družbene vključenosti v primerjavi s predhodnim poročilom ostaja enako.
Politična (ne)odvisnost
Največje tveganje je opazno na področju politične neodvisnosti, kjer je Slovenija doseglo 69 odstotkov. Razlog za to je, da so številni mediji v lasti političnih strank ali nekdanjih članov in vidnih podpornikov. Prav tako obstaja navzkrižje interesov med mediji in politiko, kar je še posebej očitno na lokalni in regionalni ravni.
Drugi kazalniki velikega tveganja vključujejo kazalnik koncentracije medijev, kar nakazuje na potrebo po boljšem nadzoru ustreznih organov, da bi preprečili sporne prevzeme ali združitve. Kazalniki o koncentraciji spletnih platform in uveljavljanju konkurence ter vpliv oglaševalcev in lastnikov na uredniške vsebine prav tako predstavljajo podobno tveganje. Predvsem zaradi nadaljnjega razvoja koncentracije medijev in pomanjkanja regulativnih ukrepov, ki bi zagotovili, da na uredniško vsebino ne vplivajo lastniki ali oglaševalski interesi.
Veliko tveganje je prav tako pri kazalniku glede dostopa do medijev za lokalne ali regionalne oblasti, regionalne medije ter glede dostopa žensk do medijev.
V primerjavi z zadnjim poročilom iz leta 2018 letošnje poročilo navaja, da se v Sloveniji ni veliko spremenilo, kar je razvidno tudi iz ocen tveganja na posameznih področjih.
“V Sloveniji je uresničenih veliko vidikov medijskega pluralizma, vendar velikokrat le s količinskega vidika. V vseh medijskih sektorjih je prisotno pomanjkanje raznolikosti in vprašanje gospodarske vzdržnosti, kar se kaže v slabih in negotovih delovnih pogojih za številne zaposlene v medijih,” navaja poročilo. Ob tem dodaja, da so še vedno nekatera glavna vprašanja slovenske medijske krajine “velika koncentracija medijev, pomanjkanje transparentnosti lastništva, majhno število različnih lokalnih in regionalnih novic (vključno s dopisniki), slabi delovni pogoji, javni verbalni napadi, pogoste žalitve politikov na družbenih omrežjih in pomanjkanje jasne digitalne ureditve”.
Poročilo tudi poziva, da bi se morala slovenska medijska politika osredotočiti na kratkoročne in dolgoročne ukrepe za podporo kakovostnim medijem in novinarstvu, kar vključuje takojšnje ukrepe ministrstva za kulturo in drugih pristojnih ministrstev pri dodeljevanju sredstev in uresničevanju (novih) ukrepov za stabilno zaposlovanje novinarjev, davčne olajšave za medije ali vsebine, ki so še posebej opredeljene kot javni interes, ter zagotoviti transparentnost finančnih struktur ob poskusih prevzema ali združitve medijev.
Poročilo o Sloveniji sta pripravila Marko Milosavljević in Romana Biljak Gerjevič iz ljubljanske univerze.
