Slovenske barve bodo v dvorani Laszlo Papp v Budimpešti branili svetovna prvakinja Tina Trstenjak in Andreja Leški v kategoriji do 63 kg, Anka Pogačnik do 70 kg in Klara Apotekar do 78 kg v ženski konkurenci ter Matjaž Trbovc do 60 kg, Andraž Jereb do 66 kg, Martin Hojak do 73 kg in Mihael Žgank do 78 kg v moški.
“Na spisku so tisti, ki so si zaslužili nastop in izpolnili vse pogoje. Tisti, ki so pripravljeni na to,” pravi strateg celjskega Sankakuja in slovenske reprezentance. Ob tem dodaja, da mu je žal, da se nekateri niso pripravili za SP in odpovedali nastop.
Tudi konec meseca v Budimpešti odkrito napoveduje boj za stopničke. “Cilj je medalja in ena uvrstitev do petega mesta. To je to, kar si zaslužimo. Če bo več, bomo presegli pričakovanja, če bo manj, ne bo nič hudega, saj na eni tekmi gre, na drugi pač manj,” še pravi tvorec večine slovenskih uspehov v zadnjih 15 letih.
A 59-letni Celjan odkrito priznava, da je jedro ekipe letos slabše pripravljeno, kot je bilo v enakem obdobju v lanski olimpijski sezoni. “Smo nekako na 60 odstotkih. Tina (Trstenjak, op. STA) je bila dva meseca poškodovana, a zdaj dela normalno. Obenem je v ekipi veliko mladih, ki jih ne smemo iztrošiti, zato smo precej skrajšali obseg priprav. Te tekmovalce potrebujemo tudi za naslednja leta in ne moremo vsako leto od vseh zahtevati vsega. Ne smemo iti preko tega, ampak moramo misliti tudi na naslednja tekmovanja, na naslednje evropsko in svetovno prvenstvo. Noben tekmovalec na svetu ne more biti tri leta zaporedoma v vrhunski formi na dveh tekmah na leto.”
Prav tako pomembno vprašanje pri pripravi reprezentantov je, kako na treningu najti motivacijo za najboljše, za tiste, ki so že stali na stopničkah za zmagovalce na vseh največjih tekmah na zemeljski obli. “Treba je spremeniti način dela, treba je upoštevati želje športnika, mu dovoliti več kot drugim, saj je že dal vse skozi. Obenem pa športnik ne sme biti obremenjen z velikim rezultatom.”
Kot pravi Fabjan, je načinov za uvajanje novosti v trening veliko, seveda pa tudi trener potrebuje precej ustvarjalnosti. “Že samo bazične priprave lahko delamo z utežmi, koluti, kamenjem, ali pa na višini, v nižini … To je treba spreminjati, dajati nove izzive in samo s tem gre moč navzgor. Vedno so rezerve tudi v tehniki ali pa denimo v dejstvu, da se starejša tekmovalka vključi v skupino mladih, kjer je ne poznajo dovolj dobro in ni pretirane meje spoštovanja. Obenem je treba paziti na obremenitev, saj mi izkušnje govorijo, da je tekmovalko nekje po 26. letu moč pripraviti vrhunsko le še na eno tekmovanje letno, po 32. letu na eno tekmovanje na dve leti.”
Ne glede na nekoliko skrajšane priprave pa so si v slovenskem taboru tudi letos poiskali primerne tekmece za sparing. Reprezentanti so z najboljšimi iz svetovnih velesil trenirali v Španiji, bili so na Japonskem, v Izoli so bili za močan sparing na voljo Rusi, reprezentanca Kosova in številni drugi odlični posamezniki. V sklepnem delu priprav bodo Slovenci novosti tik pred SP nekoliko skrivali, saj bodo prihodnji teden na Lopati pri Celju ob domačih judoistih na pripravah le še Švicarji.
“Ne smemo pokazati, kaj pripravljamo in novih sistemov, po katerih delamo. A tako delajo vsi. Tudi velesile se zapirajo. Z Japonske smo dobili informacijo, da nam želijo ponuditi priprave v manj kvalitetnem centru kot doslej. Tam so prepričani, da majhne reprezentance, kot smo mi ali Kosovo, dobro izkoristimo te sparinge, zelo malo pa vrnemo nazaj,” je trende v svetovnem judu opisal Fabjan, ki je že pred časom potarnal, da je vse težje sodelovanje tudi znotraj Evrope.
