Za Flisarja je bil to prvi finale v sezoni, doslej je bil najboljši na prejšnji tekmi v Montafonu, ko je zasedel peto mesto, v Innichenu pa tudi še nikoli ni bil boljši kot peti. Z zmago je v skupnem seštevku napredoval na četrto mesto, vodi Chapuis.

“Ves čas sem vedel, da sem hiter. A vsi vemo, kakšna disciplina je kros, da na progi nisi sam, da se lahko marsikaj zgodi. Priznam pa, da sem se zaradi slabših dosežkov na prvih tekmah pošteno žrl. Ni bilo lahko, a sem bil potrpežljiv, vedel sem, da bo slej kot prej vse, kot mora biti. Na tej progi v Innichenu doslej še nisem bil na stopničkah, a ledena površina in zahtevna proga sta mi ustrezali, kar sem tudi zaradi svoje odlične telesne pripravljenosti izkoristil,” se je zmage veselil Flisar.

Da je v odlični formi, je Mariborčan dokazal že v kvalifikacijah, v katerih je dosegel drugi čas, na tekmi pa je prav tako kazal prepričljive nastope. Še največ težav je imel v svoji prvi vožnji, ko je bil v srednjem delu že na robu poraza, a si je z manevrom, podobnem tistemu, s katerim je pred dvema letoma v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, v zadnjem zavoju zagotovil drugo mesto. Drugi je bil tudi v četrtfinalu, ko se je sicer dolgo časa bodel s Švicarjem Jonasom Lenherrjem, a imel na koncu vendarle čas pomahati fotofinišu, zadnji dve vožnji pa je z veliko razliko dobil.

“Na vseh tekmah mi največ stresa povzroča vožnja v osmini finala. Prvi nastop je zame najtežji, tako je bilo tudi tokrat. Dogajale so se čudne reči, Lenherr me je najprej zrinil s proge, nato na enem skoku s palico napičil v usta, kar naenkrat sem se znašel na zadnjem mestu. A sem si rekel: zdaj pa dosti, to tako ne gre, na roko sta mi šla postavitev proge in ledena podlaga in v zadnjem zavoju sem se prebil naprej. Potem pa je bilo vse lažje. Bil sem sproščen, to sem pokazal tudi z gesto na cilju četrtfinala, v katerem sem še imel nekaj težav z Lenherrjem, nato pa je šlo vse gladko,” je dejal svetovni prvak, ki pravi, da obračuni z Lenherrjem niso plod sovraštva, ampak prijateljstva: “Midva sva zelo dobra prijatelja. Najina zgodba se je začela v lanski sezoni prav tukaj, ko sva se na progi malo pogovarjala s povišanimi toni. A sva se pogovorila, zdaj pa se izbirava en drugega, čeprav si s tem povzročava težave. On je bil vedno zelo dober na startu, z njim sem imel probleme, a sem ga po pogodbi moral izbrati.”

V petek bo v Innichenu še ena tekma, zadnja v koledarskem letu. “To je bila peta tekma v 12 dneh, utrujeni smo kot psi, enim se to vidi bolj, drugim manj. Sam se mislil, da ni bolj utrujenega človeka od mene, a ko sem pogledal okoli sebe, sem videl, da nekateri komaj stojijo na nogah. Tudi moč je odločila današnjo tekmo, dobro, da je iz gozda prišla pohorska moč. A še ni konec, še bom potreboval moč, jutri jo bom črpal z vrha Pohorja,” ni izgubil smisla za humor Flisar, ki pa se je takoj zresnil ob omembi nesreče Anne Holmlund na treningu: “Ko smo dobivali informacije, je bilo težko. Z informacijami je bila totalna zmešnjava, najhuje je bilo, ker nismo vedeli, kaj in kako, ali bo preživela ali ne. Ob odhodu na tekmo smo imeli to v glavi, na srečo smo nato dobili spodbudne informacije in takoj je bilo lažje. Še vedno pa vsi skupaj nismo iz najhujšega.”

V ženski konkurenci je zmagala Nemka Heidi Zacher pred Kanadčankama Marielle Thompson in Georgio Simmerling. Švicarka Fanny Smith je bila četrta.