Danes, dvainsedemdeset let potem, ko se je po treh letih obkoljenosti Ljubljana osvobodila izpod žice okupatorjev, so številni prebivalci Slovenije in drugih držav že enainšestdesetič stopili po poti spominov in tovarištva. Ljubljanske jutranje koprene je okoli osmih pretrgalo sonce in posamezniki, gruče prijateljev, družine in skupine znancev ob številnih štirinožcih so se začeli premikati po poti, ki ustvarja dvaintrideset in pol kilometrov dolg obroč okoli Ljubljane. Med pohodniki so bili po šolski dolžnosti tudi dijaki in dijakinje srednje ekonomske šole na Roški. Maša Žirovnik in Maša Zalar sta ujeli le par minut počitka na klopci ob koseškem bajerju, preden je bilo treba naprej. A sta vendar razložili, da so jim v šoli povedali, da hodijo po poti “kjer so med drugo svetovno vojno Italijani naredili ogrado, da Ljubljančani niso mogli k Partizanom ali jim pomagati”. Robert Balen”> Robert Balen Med današnjimi pohodniki so tudi člani Planinske družine Benečije, ki so v Ljubljano prišli že tretje leto zapored, saj, kot je razložila Luisa Battistig, “se čutimo Slovence in želimo pokazati, da smo del tega prostora”. Boris Mermolja pa je dodal, da bi bilo dobro, če se uspemo iz zgodovine kaj naučiti.” Štajerka Marija Groznik, ki že desetletja živi v Ljubljani, stanuje blizu poti in pravi, da hodijo po poti spominov in tovarištva tako ali tako vsak dan, letos pa se je odločila, da se prvič tudi udeleži pohoda. “Ljudi je zelo veliko in verjamem, da jih bo vsako leto več. Sedanja žica na meji je zelo moteča in nekaj, česar ne bi smelo biti tam. Treba bi jo bilo odstraniti. Vsi smo samo ljudje in to, da se zagrajujemo je grozno. Moj mož, tašča in tast vedo povedati, kako grozno je bilo, ko je bila Ljubljana ograjena, razdeljena med Nemce in Italijane, ko niso mogli niti do sorodnikov,” je spomnila. Robert Balen”> Robert Balen Od politikov so se pohodnikom na Viču ob osmih pridružili člani stranke SD. Njen predsednik Dejan Židan je dejal, da se pohoda ud
