Na podlagi mnenja pravobranilca sicer še ni mogoče sklepati o sodbi Sodišča EU, saj mu sodniki lahko sledijo, lahko pa tudi ne. Po razpoložljivih statističnih podatkih namreč v zadevah, ki jih obravnava veliki senat in med katere sodi tudi slovenska tožba, sodba sledi mnenju pravobranilca v približno polovici primerov.
Generalni pravobranilec je tako z današnjimi sklepnimi predlogi sodišču predlagal, naj se izreče za nepristojno za preučitev tožbe, ki jo je vložila Slovenija.
Slovenija namreč Hrvaški očita kršenje načel vladavine prava in lojalnega sodelovanja v EU ter kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil in direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja. Na slovenski strani izpostavljajo, da pri tožbi ne gre za vprašanje meje, saj da je to rešeno z arbitražno razsodbo, ki je dokončna in pravnomočna.
Pikamäe je opozoril, da je namen tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti po 259. členu pogodbe o delovanju EU ugotoviti ravnanje države članice, ki je v nasprotju s pravom EU, in doseči, da se to ravnanje konča.
Mednarodno pravo zavezuje EU v natančno določenih primerih, razmejitev državnega ozemlja pa ne spada na področje pristojnosti unije in torej Sodišča EU, je izpostavil generalni pravobranilec. Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU je opozoril, “da ozemeljsko področje uporabe pogodb ustreza objektivnemu podatku, ki ga vnaprej določijo države članice in ki ga mora unija upoštevati”.
Najprej bi bilo treba po njegovem mnenju preučiti razmerje med arbitražnim sporazumom, arbitražno razsodbo ter pravom EU in preveriti, ali sporazum in razsodba unijo zavezujeta. Kot je v zvezi s tem razmerjem ugotovil sam, “to ne spada od nobenega od navedenih primerov, v katerih mednarodno pravo zavezuje unijo”.
EU namreč “zavezujejo mednarodne konvencije, ki jih je sklenila na podlagi določb pogodb, mednarodne konvencije, za katere je prevzela pristojnosti, ki so jih prej izvajale države članice, in običajna pravila mednarodnega prava, kadar izvaja svoje pristojnosti”. “Mednarodne konvencije, ki s temi primeri niso zajete, niso akti unije niti unije ne zavezujejo,” je poudaril v povzetku mnenja, ki je objavljeno na spletnih straneh sodišča.
V skladu s tem je Pikamäe glede očitka kršitve vrednot pravne države in načela lojalnega sodelovanja menil, da sta ti problematiki “le akcesorni v razmerju do vprašanja določitve meje med zadevnima državama članicama na kopnem in na morju ter da Sodišče EU zato ni pristojno za odločanje o teh očitkih”.
V skladu s sodno prakso sodišča je načelo lojalnega sodelovanja samostojna podlaga za obveznosti v primerih, v katerih EU pogodbenica mešanega sporazuma, ali v primeru izvajanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodb EU. “Očitano ravnanje pa ni zajeto z nobenim od teh dveh primerov,” meni generalni pravobranilec.
Glede očitkov neizpolnjevanja obveznosti iz skupne ribiške politike, nadzora meja in pomorskega prostorskega načrtovanja je generalni pravobranilec ugotovil, “da se Slovenija opira na premiso, da je bila meja določena z arbitražno razsodbo (…) vendar ta razsodba v odnosih med državama članicama ni bila izvršena”. Na podlagi tega Pikamäe sklepa, da “z vidika prava EU meja med tema državama članicama ni bila določena”.
Generalni pravobranilec je iz tega izpeljal, “da želi tako Slovenija implicitno doseči izvršitev arbitražne razsodbe, kar ne spada na področje pristojnosti EU”. Iz tega je zaključil, “da so domnevne kršitve prava EU akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med Hrvaško in Slovenijo, taka določitev pa po svojem bistvu pomeni vprašanje mednarodnega javnega prava, za katero Sodišče EU ni pristojno”, še piše v sporočilu za javnost, ki je objavljeno na spletnih straneh Sodišča EU.
Sodišče EU je v tem sporočilu tudi posebej izpostavilo, da sklepni predlogi generalnega pravobranilca za sodišče niso zavezujoči. “Naloga generalnih pravobranilcev je, da sodišču popolnoma neodvisno predlagajo pravno rešitev zadeve, ki jo obravnavajo,” pojasnjujejo.
Zdaj bodo o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega pravnega reda kot posledice nespoštovanja arbitražne razsodbe začeli razsojati sodniki. Sodba bo, kot so zapisali, “razglašena pozneje”. To se sicer pričakuje že v nekaj mesecih, neuradno v prvem četrtletju prihodnjega leta.
Če bo sodišče potrdilo mnenje pravobranilca in torej ugotovilo, da za primer ni pristojno, se bo postopek s tem končal. Če pa se bodo sodniki odločili, da je tožba dopustna ali delno dopustna, pa bo sledila obravnava o vsebini ter nato še drugo mnenje pravobranilca in druga sodba.
