Nekaj sto staršev in njihovih otrok se je ob župnijski cerkvi v Slovenski Bistrici zbralo na vseslovenskem taboru Gibanja za otroke in družine. Zbrane sta pozdravila Aleš Primc in Metka Zevnik, sprejeli so deklaracijo, kakšno državo sanjajo. Primc je podprl prizadevanja starih staršev s Koroške, ki sta bila prav tako na taboru, da čim prej prideta do svojih vnukov, v bolj političnem delu pa se je dotaknil očitkov, da gibanje, ki ima tudi volilne ambicije, nima gospodarskega programa, ker da znajo govoriti le o družinah in otrocih. "Ko govorimo o otrocih in družini, govorimo tudi o naši prihodnosti. Ko govorimo, kaj je dobro za naše družine in naše otroke, govorimo o tem, kaj je dobro za slovensko gospodarstvo," je dejal predsednik gibanja in da se zavzemajo za to, in ko bodo imeli to možnost, jo bodo tudi uzakonili, da vsem, ki so kradli v državnih podjetij ali državni upravi, dosmrtno onemogočijo zaposlitev v državni upravi in državnih podjetjih. Zbrani so podprli taborsko deklaracijo, da si upajo sanjati o državi, ki bo tudi nerojenim otrokom priznala pravico biti človek, bo spoštovala družinske vezi in bo staršem pustila vzgajati svoje otroke v ljubezni in po svojih vrednotah. Tudi o državi, ki bo stare starše razumela, ne pa nasilno trgala čustvenih vezi kot v primeru dečkov iz Velenja; zahtevajo da se ju takoj vrne starim staršem. Udeleženci tabora sanjajo o državi, v kateri bodo ljudje lahko živeli v skladu z božjimi, naravnimi in gospodarskimi zakonitostmi, ki bo omogočala, da človek od poštenega dela dostojno živi, mladih in podjetnikov pa ne bo podila v tujino. Kjer bo svoboda izražanja misli veljala za vse, ne le za tiste, ki so všečni elitam, ki spoštuje svoje prednike tudi tako, da jih dostojno pokoplje in vsi dobijo grob s svojim imenom, pa tudi o državi, v kateri se bodo znali pogovarjati in iskati skupne rešitve, tudi če smo si različni. "Če bi živeli v normalni državi, nobena od teh točk ne bi bila potrebna. Vse, o čemer sanjamo, je normalnemu člo