Treba se je vprašati, kaj bi z elektronskim glasovanjem pridobili, je poudaril direktor državne volilne komisije Dušan Vučko. Argumenti za uvedbo so neprepričljivi, meni. Elektronske volitve po njegovem mnenju ne bi povečale volilne udeležbe, kar se pogosto izpostavlja. Tudi argument, da bi se z e-volitvami uvrstili na zemljevid Evrope kot sodobna družba, kjer so e-storitve na zadovoljivi ravni, za Vučka ne zdrži, saj tovrstne storitve že sedaj imamo.
Čeprav gre za politično odločitev, bi po mnenju Vučka politika morala poslušati predvsem stroko, zlasti tisto, ki se ukvarja z varnostjo informacijskih storitev. Trenutno namreč ni sistema, ki bi zagotovil absolutno varnost glasovanja.
Da elektronskih volitev ta trenutek ni mogoče narediti na dovolj varen način, se je strinjal tudi vodja nacionalnega odzivnega centra za omrežne incidente SI-CERT Gorazd Božič. To pa ne pomeni, da uvedbo elektronskih volitev že vnaprej zavračamo, da se ne ukvarjamo s tem in da ne iščemo rešitev, ki bodo razrešile te probleme, poudarja Božič. Vse, kar lahko država v tem trenutku stori, je, da investira v raziskave o tem, kaj bi se dalo na področju e-participacije izboljšati.
Da je vpeljava volitev smiselna, je menil Miha Jesenšek, ki je bil leta 2007 član prve delovne skupine za pripravo osnutka zakona o e-volitvah. Kot je ocenil, smo že na točki, kjer obstaja dovolj visoka stopnja zanesljivosti in varnosti za uvedbo e-volitev, 100-odstotna pa ne bo nikoli. “Novosti bodo vedno prihajale, vendar imamo strokovnjake, s pomočjo katerih lahko stvar izpeljemo na način, ki je v tistem trenutku najboljši,” je dejal Jesenšek.
Po mnenju raziskovalca na univerzi Berkeley v Kaliforniji Mitarja Milutinovića bi Slovenija morala financirati raziskovalce, tako naravoslovne kot družboslovne, da raziščejo ta problem in najdejo rešitve. Ob tem je poudaril, da so pri uvajanju elektronskega glasovanja nujni postopni koraki. “Mogoče ni cilj, da vpeljemo e-volitve, ampak da država začne ponujati storitev e-volitev svojim državljanom za druge potrebe. Recimo za to, da lahko varno opraviš volitve v svojem društvu, študentski organizaciji in podobno.”
To bi omogočilo, da se ljudje tovrstnega sistema navadijo, pretehtajo prednosti in slabosti, s tem bi se tudi testiralo njegovo varnost in uporabnost, najverjetneje pa bi skozi izkušnje, ki bi jih pridobili, razrešili tudi večino težav, je prepričan Milutinović. Na ta način bi na manjši ravni lahko uvedli sistem, ki bo morda čez 20 let potekal na ravni države.
Ključni argument za vpeljavo elektronskih volitev pa je po Milutinovićevemu mnenju ta, da gre država v korak s časom, da posodobi storitve, ki jih ponuja, da jih naredi lažje in bolj dostopne. “Gre predvsem za to, da želimo sodobno in tehnično podprto državo. Tako kot smo postali navajeni na to za svoje druge segmente družbenega življenja,” je dejal ob robu sredine razprave v organizaciji zavoda Državljan D.
Elektronske volitve bi sicer morale biti po mnenju Milutinovića le manjši del celotne zgodbe o tem, da bi lahko opravljali vse storitve države preko spleta. “Ko imaš enkrat e-volitve na spletu, lahko tudi vpelješ izboljšave v sam proces demokracije preko spleta in nove možnosti vključenosti državljanov v ta proces,” je dejal.
“Kolektivno moramo zbrati dovolj znanja, izkušenj ter zaupanja v ta sistem. Za to moramo začeti na tem delati, zato da bomo potem čez nekaj let vse to imeli. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo se zgodilo brez dela. Se pa lahko zgodi,” je še dodal Milutinović.
