Vlado Novak, eden najprepoznavnejših slovenskih igralcev, dolgoletni član Drame SNG Maribor in dobitnik Borštnikovega prstana, je od tega meseca dalje uradno upokojenec. V teh dneh predvsem uživa, nam izda. Bogata gledališka in filmska kariera je za njim, a počitka ni. Dogovorjen je za snemanje štirih filmov, v prihodnji sezoni pa ga bomo videli tudi na mariborskem gledališkem odru. Kaj se je pravzaprav zgodilo med vami in mariborsko Dramo? Zakaj, kdo je trmast? Trmast ni nihče. Trmasta je oblast, ki sili ljudi v penzijo. Zakon za uravnoteženje javnih financ je takšen, da se v javnem sektorju morajo ljudje upokojiti, razen če njihov izostanek z delovnega mesta pomeni bistveno motenje delovnega procesa. To pa je stvar presoje vsakega direktorja, eni se odločijo tako, drugi drugače. Zdaj sem v penziji. Časa torej ni več? Do konca septembra sodelujem pri snemanju treh ali štirih filmov. Iz mariborske Drame pa so me povabili, da bi v zimskih mesecih začel nov študij, v igri za dva, z mojo drago kolegico Milado Kalezić. To je plan, dela ne bo zmanjkalo. Pa saj ste v top formi, publika vas ima rada. Pravim, še sem pri močeh, čeprav se mi zdi, da nimam več toliko fizične kondicije. Nogometa ne bi mogel igrati, kot sem ga lahko še pred 15 leti. V Ljudski vrt kaj hodite? Tu in tam. Zdaj so že prenosi vseh mariborskih nogometnih tekem, raje jih spremljam doma. Marsikaj je odvisno od rezultata. Sicer pa, si predstavljate, da bi bila za fuzbalerje najljubša postranska stvar v življenju gledališče? Postavite si granitno hišo Desetega maja se pogovarjava, ko se je pred 140 leti rodil Ivan Cankar. Narod si bo pisal sodbo sam, je izrekel, o kulturi in oblasti pa ... Marsikaj. Njegove izjave na shodih so bile vizionarske. Cankar marsikomu gre na jetra, o tem piše ravno danes v Večeru tudi Tone Partljič. Ampak to o jetrih govorijo samo tisti, ki ga ne berejo in ne poznajo. Premalo je poznati le črtico o skodelici kave. Cankar je sodoben avtor s čisto svojskim pisateljskim slogom