Kategorija: Kolumne Tue, 24 Oct 2017 10:00:00 +0200 Zdi se, da je v Aziji naravno sanjati velike sanje. Kitajska in Japonska sta enaki sanjačici zgodovinskih razsežnosti. Obe imata stari civilizaciji, ogrnjeni s plaščem nevidnosti med iskanjem moderne državne ureditve in sodobnega sistema vrednot, zato se je skoraj neizogibno moralo zgoditi, da sta nekoč obe odkrili zrcalo iz daljne ali bližnje preteklosti ter iz iluzornega portreta, ki se lesketa na njegovi površini, ustvarili novo ideologijo samooboževanja. Kitajci − oziroma vsaj kritična masa Kitajcev − so privolili v cenzuro in samocenzuro zavesti, besed in vesti, samo da bi, kakor jim je obljubilo partijsko vodstvo, postali največja sila na svetu. Nočejo biti več najcenejši in najštevilnejši. Zdaj poskušajo združiti bogastvo in vrline, številnost in moč. Tudi takrat, kadar se ne strinjajo, po kateri poti bi bilo treba iti naprej, jih združujejo kitajske sanje. ...