Nista prva brata, ki sta si nekoč v enosobnem stanovanju delila pograd. Niti prva brata, ki ne moreta igrati košarke ena na ena, ker bi si preveč skočila v lase. Celo prva brata v slovenski košarkarski reprezentanci nista bila, Udriha in Lorbka sta ju prehitela. A Zoran in Goran Dragić sta bila prvi slovenski bratski tandem, ki ju je Slovenija poslala v ligo NBA. In še vedno sta prvi violini slovenske košarke, ki bo jutri ob 20. uri v dvorani Tabor v pripravah na kvalifikacije za EP preverila svojo formo proti Makedoniji. Zoran in Goran, vajini soigralci Alen Omić, Jaka Blažič in Klemen Prepelič dvorane Tabor nimajo v dobrem spominu. Aprila 2013 so z Olimpijo izgubili proti Mariboru, izgubili trenerja Saša Filipovskega, Dino Murić si je močno poškodoval koleno. S kakšnimi spomini sta vidva prišla sem? Goran: “Tu sem se vedno fenomenalno počutil. Spomnim se, da sem na eni od svojih prvih reprezentančnih akcij na poletnem turnirju prvič pokrival Francoza Tonyja Parkerja, in to z masko, saj sem imel zlomljen nos. Tu sem dve leti igral tudi Goodyear (današnjo ABA) ligo, ko sem pri Slovanu prehajal iz mladincev k članom. Vesel sem, da se po šestih letih vračamo nazaj.” Zoran: “Prav na zadnjem mariborskem turnirju pred šestimi leti sem tudi sam nastopil, ko sem se pred SP 2010 prvič pridružil članski reprezentanci. Sem pa s Slovanom, resda v Lukni, osvojil tudi naslov mladinskega državnega prvaka.” Po lanski Goranovi reprezentančni pavzi letos spet združujeta moči. Vama je to, da sta skupaj, bolj pomembno na igrišču ali izven njega? Zoran: “Seveda je z njim lažje igrati, ker je vrhunski košarkar. Ima več samozavesti, več znanja. Vedno začuti, kje te lahko najde, kje stojijo igralci.” Sta med seboj bolj uigrana kot z ostalimi fanti? Goran: “Ja. Vedno vem, kaj bo Zoki storil. Tudi on ve, kaj bo moja naslednja poteza. Tudi zato lahko v težjih trenutkih kaj lažje skreirava. Zaradi njegove agresivnosti je meni nekoliko lažje igrati. Ker se obramba osredotoči nanj, imam sam
