Šesterico bivših visokih političnih in vojaških voditeljev samooklicane Hrvaške republike Herceg-Bosne na jugozahodu BiH je sodišče leta 2013 obsodilo zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti nad Bošnjaki med letoma 1992 in 1994 zaradi etničnega čiščenja, pa tudi zaradi organiziranja koncentracijskih taborišč ter umorov, mučenj in posilstev v Hercegovini in osrednji Bosni.
Bivšega premierja Herceg-Bosne Jadranka Prlića je sodišče obsodilo na 25 let zapora. Takratnega obrambnega ministra Bruna Stojića, poveljnika glavnega štaba Hrvaškega sveta za obrambo (HVO) Milivoja Petkovića ter visokega častnika Slobodana Praljka, sicer znanega hrvaškega režiserja, pa na po 20 let zapora. Bivšega šefa vojaške policije Valentina Ćorića je sodišče obsodilo na 16 let zapora, takratnega šefa komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov Berislava Pušića pa na 10 let zapora.
Sodišče je v sodbi poudarilo, da je v BiH v letih 1993 in 1994 potekal spopad med Hrvaškim obrambnim svetom (HVO) in Vojsko BiH, ki so ga označili za mednarodni spopad. Ugotovili so, da je obstajal skupen zločinski načrt pod vodstvom prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana. Končen cilj zločinskega načrta je bila vzpostavitev hrvaške entitete v mejah Hrvaške banovine iz leta 1939 in njena priključitev Hrvaški z namenom vnovične združitve hrvaškega naroda. Ta entiteta naj bi se namreč po morebitnem razpadu BiH priključila Hrvaški ali postala neodvisna država znotraj BiH s tesnimi povezavami s Hrvaško.
Takrat je sodišče vnovič potrdilo vlogo Hrvaške kot agresorja v BiH in mednarodni značaj vojne v BiH, kot je to storilo na sojenju Hrvatoma iz BiH Tihomirju Blaškiću in Dariu Kordiću zaradi zločinov v osrednji BiH. Teze o vpletenosti Hrvaške in njene vojske v vojno v BiH so bile argumentirane tudi v nekaterih drugih primerih na haaških sojenjih.
Odvetniki šestih bosanskih Hrvatov so v prizivnem postopku trdili, da so bile napačne ugotovitve sodišča o organiziranem zločinskem načrtu in udeležbi v njem kasneje obsojenih. Zahtevajo oprostitev ali občutno znižanje zapornih kazni, kar bi za večino verjetno tudi pomenilo oprostitev ob dejstvu, da so v haaškem priporu že 13 let. Tožilstvo se je pritožilo, ker meni, da so kazni neprimerno nizke glede na odgovornost šesterice. Zahteva 40 let zapora za Prlića, Stojića, Praljka in Petkovića ter 35 let zapora za Ćorića in 25 let za Pušića.
Prvostopenjsko sodbo so na Hrvaškem doživeli kot neugodno predvsem zaradi poudarka na Tuđmanovi vlogi. V Zagrebu pričakujejo, da bo drugostopenjska razsodba “Prliću in drugim” drugačna v delu razsodbe, ki govori o skupnem zločinskem načrtu.
Navedbe o agresiji Hrvaške na BiH so v nasprotju z deklaracijo o domovinski vojni, ki so jo v hrvaškem saboru sprejeli oktobra 2000. V njej so zapisali, da je Hrvaška vodila pravično, legitimno, obrambno in osvobodilno vojno, ne pa agresorske vojne, ki bi bila usmerjena v zasedbo tujih ozemelj, ter da je branila svoje ozemlje pred velikosrbsko agresijo znotraj svojih mednarodno priznanih meja.
Postopek proti šesterici Hrvatov so tudi v Haagu označili kot enega najdaljših, najbolj zapletenih in najtežjih primerov v zgodovini haaškega sodišča. Sojenje se je začelo aprila 2006, končalo pa marca 2011, nastopilo je 326 prič. Sodba na prvi stopnji, ki je bila izrečena 29. maja 2013, je bila napisana na 2600 straneh.
Po zgodovinski obsodbi bivšega poveljnika bosanskih Srbov Ratka Mladića na dosmrtni zapor za zločine med vojno v BiH, tudi genocid v Srebrenici, minuli teden bo to zadnja sodba, ki jo bo izreklo haaško sodišče, ki bo delo končalo konec leta. Po zaprtju sodišča bo preostale morebitne pritožbe obravnaval mednarodni rezidualni mehanizem, ki naj bi dokončal delo sodišča, ki so ga leta 1993 ustanovili Združeni narodi.
