Florence Hartmann so letos 24. marca med čakanjem na izrek sodbe Radovanu Karadžiću v Haagu prijeli. Uradno zaradi neplačane kazni in nespoštovanja haaškega sodišča. Skoraj teden dni je preživela v samici, v zaporih, v katerih sedijo tudi vojni zločinci, na dejanja katerih je opozarjala novinarka, ki je od blizu spremljala vojno v Jugoslaviji.
Smo vsi nori ali nas vlečejo za nos?
V intervjuju je Hartmannova pripovedovala o tem, kako sodniki haaškega sodišča postavljajo politične kupčkarije pred mednarodno pravo in s tem opuščajo priložnost, da bi postavili sodno podlago za prihodnost. Kot je razvidno iz odločitev sodnikov, sovražni govor ni nevaren v Evropi, kjer je Šešelj pozival k klanju Hrvatov in Bosancev, medtem ko je isto sodišče obsodilo odgovorne v Ruandi za spodbujanje sovraštva in nasilja.
Na vprašanje kako je mogoče, da je bil Šešelj oproščen, je odgovorila: ”
… ne, nemogoče je, razen, če smo v ugrabljeni instituciji, ki se očitno ukvarja z nečim drugim, politiko ali kaj vem čim. Če temu sploh lahko rečemo politika. To je institucija, v kateri smejo sodniki razmišljati popolnoma noro, da sovražni govor pač ni nič nevarnega in da sploh ni povezave med sovražnim govorom in zločini, ki se nato dogajajo, ker so borci spodbujeni, naj še naprej delajo zločine.
Šešelj ni samo govoril, bil je na terenu, v Šidu, v Vukovarju, ko so njegovi ljudje ubijali, bil je v vzhodni Bosni, na Grbavici, člani njegove paravojaške enote Beli orli so fotografirani na tankih, leta 1993 je osebno razglasil “vojvode”, tiste med njimi, ki so najučinkoviteje klali ljudi v vzhodni Bosni. In potem mu sodi sodnik, ki v življenju ni bil tam, ki je bil svetovalec francoskega predsednika ob koncu te vojne in ki očitno zaradi lastnega političnega prepričanja meni, da je vse to sprejemljivo.”
Sodišče z nejasnimi interesi
Prav tako zaskrbljujoče je, pravi, da je sodišče preganjalo njo, ki je poročala o nepravilostih, medtem ko je s pregonom vojnih zločincev odlašalo, zavlačevalo in se izmikalo obsodbam. Haaško sodišče tako ni samostojno prijelo nobenega vojnega zločinca, prijeli pa so glasnico, ki je javnosti kritično predstavila sicer javno dostopne podatke, nekaj podrobnosti iz prve roke in, kar je bilo usodno, imena spornih sodnikov. Prav zaradi maščevanja enega od njih – ta je danes celo predsednik sodnega sveta, Theodor Meron – je Hartmannova pristala v priporu.
”Take reči se dogajajo v nedemokratičnih državah. Moj primer kaže, da skušajo velike sile, ZDA, države EU-ja in nekatere druge, s pomočjo nekaterih sodnikov haaškega sodišča, ki so neetični, nemoralni in na teh položajih sploh ne bi smeli biti, vplivati na sodišče, ki pripada vsem nam, ki pripada človečnosti. Ali to pomeni, da odpiramo možnost širjenju barbarstva, da ukinjamo Ženevsko konvencijo, da pozabljamo vse lekcije, ki bi se jih morali naučiti iz holokavsta? S tem opuščamo najpomembnejše pridobitve Evropske unije,” je dejala.
Zaščitila je ni niti njena domovina Francija, niti gostiteljica sodišča Nizozemska, obe članici Združenih narodov in Evropske unije, zavezani k spoštovanju človekovih pravic in Ženevske konvencije. Prav to je najbolj zaskrbljujoče, pravi Hartmannova.
Pomen hujskaštva in sovražnega govora ni bil zadostno obsojen
Prav to zbuja največje skrbi za prihodnost, ko se Evropa sooča s profašističnimi težnjami vse od Baltika do Jadrana. Sodniki lahko uveljavljajo osebne interese in delajo usluge političnim zaveznikom, na koncu pa ne odgovarjajo nikomur. Novinarjev, ki razkrivajo njihovo početje, pa ne ščiti nihče. Pri tem Hartmannova opozarja, da so se nje lotili pred očmi javnosti, pred kamerami. Vprašanje pa je, kako bi se zgodba odvila brez medijske pozornosti.
Tako kot sodniki nikomur ne odgovarjajo za sumljive okoliščine sojenja, ne odgovarjajo za milijarde evrov, ki jih je porabilo haaško sodišče. (Sodišče je za jugoslovanske procese samo med 2010 in 2015 porabilo pol milijarde evrov. Skupno od ustanovitve leta 1993 naj bi porabilo skoraj 2,5 milijarde evrov).
