Še pred dvema letoma so novi avstrijski lastniki želeli klub zapreti. Ambiciozni tujec, Gerald Martens, je prišel na čelo Heliosa in pretresel slovensko košarkarsko sceno. "Če ne bo dovolj prodanih sezonskih vstopnic, se tega nima smisla več iti," je zarobantil poleti 2014. Spremenil je vse: tradicionalno modro-belo barvno shemo je preuredil v oranžno-vijoličasto, klubu v slogu lige NBA dodal ime Suns (sonca), iz tekem naredil pravi družinski šov z laserji, ognjem, plesalkami, nagradnimi igrami … Dve leti kasneje v klubu uradne funkcije nima. A tokrat je bil na tribunah. In ob slavju med igralci. Kot stric iz ozadja. Njegove sanje so se pretvorile v realnost. Helios je po letu 2007 še drugič v klubski zgodovini slovenski košarkarski prvak. Štiri tekme so bile dovolj za zmago v finalni seriji s 3:1. Kako drugače se tokrat niti ni moglo razplesti. Vuvuzele so tako brenčale, bobni pa doneli, da človek niti ni mogel razpoznati, kakšna glasba prihaja iz zvočnikov ali če je sodnik res zapiskal. O kakšnem pogovoru z osebo na sosednjem sedežu ni bilo govora. V Hali komunalnega centra se ne govori, tam se navija, dere, kriči. Stoje, jasno! Ker so navijači s Štajerske prinesli še zastave, je dvorana spominjala na prave balkanske kotle, kot jih poznamo s srbskih, grških, turških parketov. Da se finale ne igra, ampak zmaguje, ve vsak. V takšnem vzdušju Helios niti ni mogel izgubiti. Pa čeprav je slabo začel. Še v prvi četrtini je zaostal za osem točk (14:22), nato pa je s pomočjo podpore s tribun dodal prestavo višje. Že do polčasa se je izid preobrnil, v tretji četrtini je bila prednost domačinov že dvoštevilčna (42:31). Zlatorog se je trudil, a ni šlo. Kot bi bili uročeni, so v klubu še v četrtem finalu ostali brez cenjene lovorike, trenerju Alešu Pipanu je to "uspelo" še sedmič. V Domžalah se na to niso ozirali. Ob poslednjem sodnikovem pisku so gledalci s tribun zmetali svoje troblje, se usuli na igrišče in se še več kot pol ure fotografirali s svojimi ljubljenci. Pa tudi s