Za diagnostiko novega koronavirusa sicer ločijo dve skupini testov, pri obeh skupinah testov pa obstajajo “formati, ki omogočajo ‘hitro’ določanje iskanega parametra”, so za STA pojasnili v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, ki tudi opravlja testiranja.

V prvi skupini so testi, s katerimi neposredno določajo prisotnost komponent virusa v kužnini. Takšni so molekularni testi, s katerimi potrjujejo nukleinsko kislino virusa, in testi za določanje antigenov, s katerimi potrjujejo virusne beljakovine. Običajne kužnine, iz katerih neposredno določajo viruse, so brisi nosno-žrelnega prostora oz. druge kužnine zgornjih dihal.

“Dovolj zanesljivi in specifični so le testi za določanje nukleinskih kislin, medtem ko testi za določanje antigenov, ki so trenutno na voljo, niso dovolj zanesljivi, saj je problem zlasti njihova nizka občutljivost,” so ob tem poudarili v laboratoriju.

Pri nas uporabljajo več različnih testov za določanje nukleinske kisline novega koronavirusa. Običajno potrjujejo dva ali več značilnih delčkov nukleinske kisline, s čimer povečajo specifičnost in občutljivost testa.

Največkrat uporabljajo teste, izvedba katerih skupaj s pripravo vzorca na preiskavo zahteva čas od treh do petih ur. Teste s hitrejšo diagnostiko v približno eni uri pa uporabijo le pri življenjsko ogroženih bolnikih. Stopnjo nujnosti za hitro testiranje ocenijo zdravniki, ki obravnavajo bolnika in poznajo njegovo zdravstveno stanje ter pridružene bolezni.

V drugo skupino za diagnostiko pa spadajo testi, s katerimi posredno ugotavljajo, ali je človek prišel z virusom v stik tako, da v krvi določajo značilna protitelesa. Kot samostojni ti testi niso primerni za akutno obravnavo bolnika, saj bolniki praviloma postanejo pozitivni šele od pet dni do 14 dni po okužbi. Lahko pa so ti testi v pomoč pri obravnavi bolnika z netipičnim potekom bolezni oz. pri tistih, kjer je virus iz zgornjih dihal že izginil in ga s testi za neposredno dokazovanje iz kužnin ne morejo potrditi.