Kot ugotavlja francoska tiskovna agencija AFP, Hollande v marsičem uteleša družbeno in ekonomsko ohromljenost Francije. Kljub drugačnim obljubam leta 2012 mu države ni uspelo popeljati iz krize, Francija pa je danes razdeljena.

To nenazadnje dokazuje izid predsedniških volitev, na katerih sta se v drugem krogu prvič v obdobju pete republike pomerila kandidata, ki ne izhajata iz katere od vodilnih strank, ki sta se v povojni Franciji izmenjevali na položaju.

Hollandov glavni cilj je bil zmanjšati desetodstotno brezposelnost. Ni mu ga uspelo uresničiti in ob koncu njegovega mandata je stopnja praktično nespremenjena.

Ob prevzemu položaja je sprejemal klasične ukrepe levice – med njimi je bila največ pozornosti deležna 75-odstotna obdavčitev najbogatejših. Ko ti niso dali želenega učinka, se je lotil ukrepov, ki naj bi spodbudili podjetništvo. Tako je njegova vlada – celo brez glasovanja v parlamentu – kljub množičnim protestom po vsej Franciji sprejela reformo trga dela.

Cilj reforme je bil zrahljati zelo togo francosko delovno zakonodajo, a v sprejeti obliki je glede na prvotni predlog precej razvodenela.

Hollandov odmik z levice proti sredini je povzročil pretrese v socialistični stranki in njen kandidat, predstavnik levega krila, Benoit Hamon je na predsedniških volitvah dobil le šest odstotkov glasov. Hamon je medtem napovedal ustanovitev lastne stranke. Bolj sredinski del socialistov pa se spogleduje z Macronom.

Ta je politično kariero začel kot Hollandov svetovalec in nato postal gospodarski minister v njegovi vladi. Lani poleti je sporočil, da vlado zapušča in ustanavlja lastno politično gibanje.

“Ve, kaj mi dolguje,” je ob tem dejal Hollande.

Eden od dosežkov Hollandovega predsednikovanja je zakon o istospolnih porokah, ki ga je francoski parlament kljub množičnim protestom sprejel leta 2013. Zelo si je prizadeval tudi za sklenitev pariškega podnebnega sporazuma.

Sicer pa je drugo polovico Hollandovega mandata zaznamoval terorizem, od napada na Charlie Hebdo januarja 2015, preko napadov v Parizu jeseni istega leta do napada v Nici na francoski državni praznik julija lani.

V napadih je od leta 2015 umrlo 239 ljudi, v Franciji pa od pariških napadov novembra 2015 velja izredno stanje. Tega kljub nasprotovanju borcev za človekove pravice stalno podaljšujejo.

Po prvih napadih se je Hollandova priljubljenost v javnosti zaradi učinkovitega ukrepanja povečala, a ob zadnjem napadu v Nici je že bil deležen kritik, češ da ne ve, kako se soočiti z islamskim terorizmom, pri čemer ni nepomembno, da so bili napadalci večinoma francoski državljani, ki so se radikalizirali.

Hollande je zatrjeval, da bo – po petih letih nastopaškega Nicolasa Sarkozyja – normalen predsednik, a bo mnogim ostal v spominu tudi po ljubezenski aferi. Ujeli so ga namreč pri varanju ženske, ki jo je pred tem imenoval za ljubezen svojega življenja, Valerie Trierweiler. Varal jo je z 20 let mlajšo igralko Julie Gayet. Po izbruhu afere sta se razšla, Trierweilerjeva pa je nato napisala knjižno uspešnico, ki ni ravno pripomogla k večji priljubljenosti Hollanda.

Dosedanji predsednik ima sicer z dolgoletno partnerico, prav tako političarko Segolene Royal, s katero se nista nikoli poročila, štiri zdaj še odrasle otroke.

Zadnji udarec Hollanovi priljubljenosti pa je zadala lani jeseni objavljena knjiga z naslovom Predsednik tega ne bi smel reči, ki sta jo po pogovorih s predsednikom napisala novinarja časnika Le Monde.

V začetku decembra lani je Francois Hollande – leta 2012 si je predsedniško nominacijo socialistov zagotovil, potem ko se je favorit, nekdanji šef Mednarodnega denarnega sklada Dominique Strauss-Kahn, zapletel v spolno afero – sporočil, da se ne bo potegoval za še en predsedniški mandat. Bil je prvi predsednik v zgodovini pete republike, ki je sprejel takšno odločitev.