Sodišče EU na ustni obravnavi presoja hrvaške ugovore iz decembra lani, da to sodišče glede arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško ni pristojno razsojati, ker da so meje med državami stvar mednarodnega, ne evropskega prava.
Hrvaška stališča je v angleščini predstavila odvetnica Jemima Stratford, ki je uvodoma poudarila neizmeren ponos Hrvaške, da je članica EU, in njeno zavezanost vrednotam, zapisanim v pogodbi EU, ter da se sodišča ne bi smelo neprimerno vpletati v dvostranske spore.
Ponovila je hrvaško stališče, da je Hrvaška izstopila iz arbitražnega postopka pred razglasitvijo arbitražne razsodbe in da ne sprejema veljavnosti arbitražne razsodbe. Izpostavila je, da bi lahko Hrvaška sprožila spravni postopek v okviru tega procesa, a se je doslej želela temu izogniti, ker se ji zdi izpogajana rešitev boljša.
Čeprav Slovenija ponavlja, da je arbitražna razsodba dejstvo, pa je dejstvo po besedah hrvaške odvetnice tudi to, da ta razsodba ni izvajana na terenu. Slovenija po navedbah hrvaške odvetnice ustvarja umeten spor, saj da Hrvaška deluje v skladu s svojim pravnim razumevanjem svojih meja, enako ravno Slovenija.
Jedro spora je tako po besedah Stratfordove lokacija meje, ne interpretacija prava EU. Dvostranski ozemeljski spori so izven jurisdikcije Sodišča EU, tudi če vplivajo na izvajanje prava EU. Edina možna pravna podlaga bi bil 273. člen pogodbe EU.
Tudi predsednik sodišča EU Koen Lenaerts, ki predseduje velikemu senatu, je sicer aprila lani v premislek Sloveniji, ki Hrvaško toži na podlagi člena 259, ponudil 273. člen, ki predvideva, da članici spor sodišču predložita sporazumno.
Slovensko stališče je predstavila agentka Maja Menard, ki je govorila v slovenščini. Poudarila je, da pri slovenski tožbi ne gre za vprašanje meje, saj da je to rešeno z arbitražno razsodbo, ki je dokončna, pravnomočna in samoizvršljiva; državi sta zavezani, da jo spoštujeta.
Ponovila je stališče, da Hrvaška z nepriznavanjem arbitražne razsodbe o meji krši evropska pravila in politike.
Slovenija v tožbi, ki jo je vložila po 259. členu pogodbe o delovanju EU, sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Hrvaška kršila 2. in 4. člen pogodbe EU, ki govorita o spoštovanju vladavine prave in o lojalnem sodelovanju med članicami EU. Prav tako Slovenija Hrvaški očita kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil o gibanju oseb prek meja ter direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja.
Sodišče je pristojno za razsodbo mednarodnega prava, če je ta potrebna za razlago prava EU, na katerega se nanaša, je izpostavila Menardova.
Sledila so vprašanja sodnikov, ki sicer še potekajo. Doslej je več sodnikov zanimala opomba v povezavi z arbitražo k hrvaški pristopni pogodbi.
Gre za aneks 3 in poglavje 5, ki se nanaša na ribištvo. V opombi piše, da se navedena ribiška ureditev uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba na podlagi arbitražnega sporazuma, podpisanega 4. novembra 2009 v Stockholmu.
Sodnik poročevalec v tem primeru, Britanec Christopher Vajda, je Hrvaško vprašal glede omenjene opombe k hrvaški pristopni pogodbi, in sicer v povezavi z njenim argumentom, da sodišče nima jurisdikcije.
Hrvaška odvetnica Stratfordova je v povezavi z opombo dejala, da se ne želi zavezati glede nikakršnega tolmačenja, in da ta opomba zgolj opredeljuje časovni okvir uveljavitve ureditve. Gre za časovni mehanizem, pri čemer pa da ne želi spodkopavati pomena opombe, je še dejala.
Odvetnik Slovenije Jean-Marc Thouvenin je pozneje v povezavi s to opombo izpostavil, da uvaža arbitražni sporazum in vse, kar sledi iz njega, v pravni red EU in da tako pripada pravnemu redu EU.
Italijanska sodnica Lucia Serena Rossi je izpostavila, da je to res le opomba, a da je zelo pomembna in da je del primarne evropske zakonodaje, torej je kot takšna v pristojnosti tega sodišča.
