Rdeča lučka mi je pod volanom gorela že dva dni. Tako stoično prenašam njeno opozorilo, da ženi razparam živce. Pač zaupam navodilom, da gre z njo še najmanj sto kilometrov, preden se tank izprazni. V ponedeljek sem bil blizu temu, zato sem popoldne zavil na bencinsko črpalko. Tam pa gneča, kolone, kot da bi zastonj delili tople žemljice. Spomini na čase, ki jim rečemo socialistični. Za koliko se podraži, vprašam prodajalko. “Pri enem tanku prišparate približno dva evra,” mi vzhičeno pojasni. O, Jezus, usmili se nas, ki smo tako požrešni, da na vrat na nos hitimo na črpalko, brž ko v radijski eter vržejo sporočilo, da “se bosta opolnoči krepko podražila 95-oktanski bencin in dizel”. Slovenci se še kar oklepamo reka “kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača”. Čeravno nihče več ne varčuje v hranilnicah in bankah, ker so tam obresti nične. Ker ravno zdaj v našem malem mestu končujemo dveletni projekt kanalizacije, sem se ob privarčevanih dveh evrih lotil izračuna, kolikokrat bom moral prehiteti podražitev nafte, da si bom povrnil vložek v projekt, ki so ga podprla evropska sredstva. Natanko 1500-krat! Toliko so našo familijo stali buldožer, delavci, cevi, jaški, priključek … Kdo pa mi je kriv, da imam parcelo v drugi vrsti?! Za piko na i je poskrbel Nigradov oglednik, ki je mimogrede vrgel oko na že zaključen projekt. Zato da je stopil na našo zemljo in dal zeleno luč za zvišanje položnice, je njegova firma pokasirala 25 evrov – od vsakega posameznika, ki si je v lastni režiji zrežiral kanalizacijski dovod od svoje straniščne školjke do glavne žile ob cesti. Drobiž zame, veliko zanje. Še zadnjič nam je greznico izpraznil prijazni gospod, ki to počne že dolga dolga leta in pri tem kasira 50 evrov. Vsi samo kasirajo. Saj zato pa so službe, da zaslužimo za vodarino, elektriko, plin, telekomunikacijski signal in za preostalo ugodje. Moja ponedeljkova naključna podjetnost je kaplja v morje neskončnih dajatev. Sem pa se spomnil na Čorbin refren “socijalni slučaj pred vra
