Avtobus je čakal na zadnjega zamudnika. “Brez panike, pred temo boš zagotovo v postelji!” je v poznem popoldnevu padla ugotovitev v Hafnarfjördurju. Lahko bi padla tudi nekaj ur kasneje, pa se opazovalec ne bi zmotil. Poleti so noči na Islandiji kratke, popolne teme ni. Le mrak se je pojavil nad Reykjavikom, ko se je torek prevesil v sredo. Bilo je kot pri nas sredi marca. Z jakno ti je vroče, brez nje te zebe. Pa se oblečeš, slečeš, oblečeš … Najdejo se pogumneži, predvsem domačini, ki na 15 stopinjah Celzija okoli kolovratijo v kratkih hlačah in japonkah. Naš obvezen poletni šport, iskanje ustrezne sence, tukaj ni tako razširjen. “To je vrhunec poletja, najlepši in najbolj sončen teden po več kot mesecu dni dežja,” nam je David Vidarsson, kapetan nogometašev FH-ja, pojasnil, kakšno srečo imamo, da smo ravno v tem času pod polarnim krogom. Na prvi pogled si Hercegovina in Islandija, destinaciji letošnjih evropskih romanj nogometašev Maribora, ne bi mogli biti bolj različni, a z malo domišljije se hitro najdejo skupne točke. Trava je tako na severu kot na jugu temna. Na enem koncu jo poškoduje sonce, na drugem mraz. V deželi Vikingov ni veliko dreves. Na poti z letališča v Keflaviku do prestolnice jih je bilo opaziti le za vzorec. No, v Reykjaviku dobro skrbijo za mestno botaniko. Med pristaniščem, številnimi gradbišči, ki potrjujejo ekspanzijo severjaškega gospodarstva po bančnem zlomu konec prejšnjega desetletja, ličnimi hiškami je dovolj zelenja. Še lonček z vijolicami so nam gostitelji postavili na mizo v baru, kjer so prodajali napitke po diskontnih cenah. Diskontnih za Islandce, za naš žep pa še vedno pregrešno dragih. Dobrih šest evrov je zahteval oštir za kozarec znamenitega hmeljevega napitka. Na severu imajo radi šport, predvsem nogomet. Igrišča v Hafnarfjördurju, ki leži 10 kilometrov jugozahodno od Reykjavika, so bila polna. Otroci so nabijali žogo. Igrišča, telovadnice in druge športne površine stadiona Kaplakriki so bile zasedene. A prave evforije ni
