Leta 2013 je EU predlagala direktivo o kapitalskih zahtevah in od leta 2015 ta tudi velja. Vzpostavlja sistem transparentnosti delovanja bank, ki ga Evropski parlament in številne nevladne organizacije želijo doseči tudi za vse največje korporacije, ki delujejo širom EU – in ki so v zadnjih letih glavne igralke v davčnih škandalih neplačevanja davkov. Če bi pravila poročanja po državah veljala tudi za korporacije, bi te morale poročati o svojem prometu po svetu, koliko ljudi zaposlujejo in koliko davkov prijavijo v posamezni državi. Direktiva je tudi omogočila zadnje poročilo Oxfama, Odpiranje trezorjev. Manon Aubry, višja svetovalka za davčno pravičnost pri Oxfam Francija, pravi, da so že leto prej naredili raziskavo za francoske banke, ki so direktivo začele izvajati prej, in zato velikega presenečenja ob rezultatih ni. “Rezultati so primerljivi. Se je kaj spremenilo pri delu francoskih bank? Žal je trenutno še prehitro, da bi to zaznali,” razloži in opiše sedanjo reakcijo bank, ki so se vse disciplinirano zavile v molk. “Zdi se, da čakajo, da gredo ugotovitve poročila čim prej mimo.” Čeprav pri Eurodadu pohvalijo odločitev Slovenije, da zagotovi transparentnost lastništva podjetij, pa se je slovenska vlada odločila zastopati stališče, “ki bo uničilo predlog o transparentnosti delovanja korporacij”, opozarja Tove Ryding. Glavno besedo nima več gospodarsko ministrstvo, čeprav je predlagana direktiva še vedno pod njihovo pristojnostjo. Na podlagi ankete so tudi ugotovili, da večjih vsebinskih pomislekov zoper transparentnost nimajo niti slovenska podjetja, ki bi se jih nova ureditev dotikala. A je lani pobudo prevzelo finančno ministrstvo, ki vztraja, naj se zahteve po transparentnosti obravnavajo kot davčni predpisi, vključno z zahtevami po davčni tajnosti določenih podatkov. Ljudje imajo razlog, da so cinični Lansko leto, leto in pol po razkritjih Luxleaks, so del struktur utajevanja davkov razkrili Panamski dokumenti. Tove Ryding, koordinatorka za davčno pravič
