Medtem ko Evropo razburjajo in delijo težnje po neodvisnosti Katalonije, bosta v dveh deželah na severu Italije, Lombardiji in Venetu, to nedeljo potekala referenduma o avtonomiji, ki bi lahko močno razburkala italijansko politiko. Predsednika obeh dežel pripadata desni Severni ligi, ki je nekoč sanjala o neodvisni državi Padaniji.
Milano in Benetke želita zapustiti Italijo
Kot piše avstrijska tiskovna agencija APA, so zagovorniki večje avtonomije spričo dogodkov v Kataloniji začutili, da je prišel njihov čas. Oblasti v Milanu in Benetkah, prestolnicah omenjenih dežel, sicer poudarjajo, da primerjava s Katalonijo ni na mestu, saj se ljudje na referendumih v nedeljo ne bodo izrekali o morebitni odcepitvi od Italije, ampak zgolj o tem, ali naj dobita deželni vladi politični mandat za pogajanja z Rimom o širši avtonomiji.
“Zahtevamo več pristojnosti v okviru nacionalne enotnosti, ki je nihče ne postavlja pod vprašaj. To jasno izhaja tudi iz zahteve za razpis referenduma,” poudarja predsednik Lombardije Roberto Maroni. Pri tem v Milanu in Benetkah kot zgled izpostavljajo statute o avtonomiji, kakršne uživajo npr. na Južnem Tirolskem, v Furlaniji-Julijski krajini in na Siciliji. V okviru italijanske ustave pa se sklicujejo na člen 116, ki ureja pristojnosti dežel, pojasnjuje APA.
Ne želijo več podpirati Juga
Pravico oddati glas na referendumih bo imelo več kot enajst milijonov volilnih upravičencev, saj v Lombardiji in Venetu živi kar četrtina vseh prebivalcev Italije. Izidi referendumov ne bodo zavezujoči, za veljavnost glasovanj pa ni določenega nobenega kvoruma. A čim višja bo udeležba, tem večja bo pogajalska teža deželnih oblasti nasproti Rimu.
Glavni razlog za zahteve po širši avtonomiji, ki se krepijo že leta, so finance, piše APA. Lombardija in Veneto sta najbogatejši italijanski deželi in veljata za gospodarski motor Italije. Skupaj z Emilio Romagno ustvarita 40 odstotkov italijanskega BDP. Iz Lombardije se v Rim letno steče za skoraj 58 milijard evrov davkov, iz Veneta slabih 20 milijard. Deželni politiki bi radi dosegli, da bi vsaj polovica v deželah pobranih davkov, ki zdaj pristanejo v državni blagajni, ostala doma. Kot opozarjajo, je davčno breme, ki ga nosita deželi, postalo nevzdržno.
Kot izpostavlja spletni bilten Politico, tako Maroni kot tudi predsednik Veneta Luca Zaia pripadata Severni ligi. Ta se je sicer v zadnjih letih pod vodstvom Mattea Salvinija modernizirala in radikalno spremenila svojo usmeritev, a ob ustanovitvi leta 1991 je bila izrazito secesionistična. Tradicionalni podporniki Severne lige z njenim ustanoviteljem Umbertom Bossijem so leta sanjali o mitični domovini Padaniji, njihov strankarski časopis pa je o vsem, kar se je dogajalo južno od reke Pad, poročal na straneh, namenjenih mednarodni politiki.
Populizem na krilih ksenofobije
44-letni Salvini želi Severno ligo okrepiti na nacionalni ravni, pri čemer je tudi zelo uspešen, saj naj bi sodeč po anketah na volitvah prihodnje leto postala najmočnejša desna stranka v Italiji, sicer pa tretja najmočnejša za levosredinsko Demokratsko stranko in populističnim Gibanjem pet zvezd.
Odcepitvene parole so tako v veliki meri nadomestile tiste, naperjene proti priseljencem in beguncem, s čimer mnogi starejši člani Severne lige niso zadovoljni, a povečini molčijo, saj stranka tako močna kot pod Salvinijem ni bila še nikoli. Salvini je nedeljska referenduma sicer uradno podprl, a dal obenem nedvoumno vedeti, da mora Italija po njegovem ostati enotna in da nasprotuje morebitni odcepitvi severa.
V Rimu zadržani
Tako Maroni kot Zaia sta bila v preteklosti ministra v vladah Silvia Berlusconija in računata na še bleščečo politično kariero – morda tudi v Rimu, če bi desnosredinskemu taboru po volitvah prihodnje leto uspelo oblikovati vlado. Pri tem bi jima pogajanja z Rimom o razširitvi deželne avtonomije zagotovo koristila, piše APA.
Vlada v Rimu na referenduma zaenkrat gleda precej zadržano, so pa ga nekateri posamezni ministri označili kot “čisto volilno propagando” Severne lige. “Za začetek pogajanj z vlado bi bilo dovolj že pismo vladi, ki ne bi stalo niti evra,” je na primer menil minister za okolje Gian Luca Galletti.
Prav finančni stroški referendumov so tudi glavna tarča kritik, saj naj bi dosegli kar 50 milijonov evrov, pri čemer glasovanji sploh ne bosta zavezujoči. 23 milijonov naj bi v Lombardiji porabili samo za nakup tablic, preko katerih bo potekalo elektronsko glasovanje, z javnim denarjem pa so posneli tudi 15 propagandnih spotov, vsakega za svojo različico lombardijskega dialekta.
