Dejansko je Slovenija našla mene, reče energičen Anglež, ki se sicer šali, kadar koli se le lahko, a to je eden od trenutkov, ko je še kar resen. “Letnica 2005 je začetek najine skupne zgodbe – s Slovenijo. Bil sem zidar in si tako poškodoval zapestje, da so mi zdravniki dejali, da ga ne bom mogel nikoli več uporabljati. In ko sem zaradi zapestja – brez pametnejšega dela – vključil računalnik …” A začnimo na začetku. Tam nekje blizu Avstrije Paul Wadkin je ime Angležu, ki je delno že in še oživlja lepotca sredi Razkrižja – gre za razkriški Slomškov mlin – in ki je, kot pravi, rojen “sredi ničesar”, v čudoviti naravi na severu Yorkshira v Angliji. “Šola, ki sem jo obiskoval kot otrok, je štela skupaj petnajst otrok, s sestro sva se zjutraj v šolo peljala s ponijem, sledila pa nama je pes. Gospa Alice, učiteljica, je bila hkrati tudi kuharica in še kaj.” Večino svojega življenja je bil navaden delavec, a si je pred desetletjem, ko si je zlomil zapestje, obrnil življenje na glavo. “Nikoli nisem visel na računalniku, nikoli. Bil sem zidar. A tisti dan sem vključil računalnik hčerke tedanje partnerice in v zgornjem desnem kotu se je pojavil oglas z napisom: Slovenija. Kliknil sem nanj in odprlo se je: Nepremičnine v Sloveniji. Pomislil sem, da bi lahko prodal hišo in odšel v Slovenijo.” Paul je imel željo oditi – čeprav še sam ni vedel, kam: “Nisem človek, ki bi načrtoval.” O tem, da bi rad šel, je razlagal prijateljem v pubu, ti pa so mu govorili, da naj neha sanjati. A, kot pravi, ga je zlomljeno zapestje odpeljalo v eno lepših zgodb njegovega življenja: “Rekel sem si, nimamo ničesar izgubiti, gremo v Slovenijo. Objavil sem oglas, da prodajam hišo in v enem tednu sem dobil resno ponudbo, v dveh mesecih smo bili pripravljeni.” Družino je o tej svoji odločitvi obvestil na očetov 70. rojstni dan. Praznovali so in šli malo kolesarit. “Jutri grem v Slovenijo,” sem mu rekel. “Res? Kje pa je to?” “Blizu Avstrije.” “‘Za koliko časa – dva tedna, tri?” “Selim se, jutri.” Oče s
