Kot je preiskovalni komisiji DZ za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v Teš 6 pojasnil Janša, se nanj osebno kakšni pritiski niso vršili, je pa bilo leta 2012 veliko javnih pritiskov na podelitev državnega poroštva (država namreč jamči za 440 milijonov evrov vredno posojilo Evropske investicije banke). Med njimi je omenil pisma sindikatov, grožnje dobavitelja, zahteve za odločanje o poroštvu …
Vlada se je morala takrat odločiti, bili so določeni roki pri naložbi, francoski Alstom je izvajal pritisk, zadaj so bile iztožljive pogodbe, je nanizal in ocenil, da bi takrat lahko vlado obtožili, da je povzročila izgube ipd. Tako je njegova vlada vztrajala, da se zadevo pripelje na raven odgovornosti, zahtevala je določena jamstva, da bo naložba dobičkonosna.
“Zdaj se je izkazalo, da so ta lažna, ti ljudje bi morali biti v postopku,” je poudaril. Dokumente je moral nekdo podpisati, ravni in stopnje odgovornosti pa zato po Janševem mnenju najbrž ni težko ločiti. Številke, ki so jih dobili na dokumentih, so bile argument.
Kot je pojasnil, ni bilo enega strokovnjaka, ki bi rekel, da cena za premog 2,25 evra za gigajoul, ki so jo postavili v Premogovniku Velenje, ni prava. Je pa imel sam, pa tudi takratna ministra Andrej Vizjak in Zvonko Černač, pomisleke, vendar so dokumenti govorili drugače.
Ko je začel Teš 6 obratovati, se je videlo, da ta cena ne drži in da je nekdo zavajal oz. goljufal, je dejal in izrazil presenečenje, ker v tej točki ni zasledil nobene kriminalistične preiskave za to očitno goljufijo in zlorabo tistih, ki so se podpisali pod ceno premoga.
Vlada, ki jo je vodil v obdobju 2004-2008, je sicer Teš 6 uvrstila v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih, a to ni bil zavezujoč dokument, ampak le pripomoček za nadaljnje načrtovanje. Tisti čas je bilo obdobje konjunkture in je bil projekt smiseln, poraba elektrike je namreč naraščala, projekt je imel tudi večjo korist za nacionalno energetsko bilanco kot obstoječi bloki.
Leta 2009 krivulje niso bile več takšne, okoliščine so se drastično spremenile, tistih 25 milijonov evrov za rezervacijo je predstavljalo malenkost v primerjavi z ostalimi izgubami, je ocenil in dodal, da se je tu začela zgodba o javnih pritiskih – sindikati so grozili, zaposlenih v tej branži ni bilo težko navdušiti nad perspektivami zaposlitve, že takrat se je lahko bralo, da so bili tudi grožnje in pritiski znotraj vlade, še posebej s strani SD ali znotraj SD.
“Ni šlo za šaleški lobi, ta je bil del nekega širšega lobija, drugače se stvari ne bi odvile v tej smeri,” je ocenil Janša.
Leta 2009 bi lahko projekt ustavili, prihranili bi veliko denarja, ko pa bi se pokazali pozitivni trendi, bi se lahko z investicijo nadaljevalo. “Ni bilo treba postaviti dokončne usode tega bloka, samo ‘time out’ bi si vzeli,” je menil Janša.
Janša je pojasnil tudi, da njegova vlada v prvem mandatu nikoli ni odločala o tem, da se projekt podraži. V času našega mandata ni bilo junaka, ki bi rekel, da je to projekt, ki bo stal eno milijardo evrov, razglasili bi ga za neprištevnega, je poudaril. Po njegovem mnenju pa se je v raznih dokumentih pripravljalo teren za podražitev.
Teš 6 se je s sprva ocenjenih 650 milijonov evrov podražil na 1,428 milijarde evrov, čeprav je v zavezah, danih v zameno za državno jamstvo, najvišja končna vrednost projekta postavljena pri 1,3 milijarde evrov.
